Pojdi na glavno vsebino

Ko se mame postarajo

Ko se mame približujejo koncu življenja, lahko postane to nova past za odrasle hčerke.

Uresničene mame so velika redkost. Navadno je v življenju ostalo veliko stvari, ki jih niso izpeljale, kot so čutile, da bi bilo prav. Tega se lahko zavedajo ali pa tudi ne, v vsakem primeru pa jih v globini teži. Težko se je soočati z neodoživetim ali nestorjenim, če ne znajo tega popraviti. Kaj vse je naša mama sanjala, pozabila, zakopala, nad čim žaluje njeno bistvo, njeno bitje?

Prav tako težko pa je, če mame nočejo niti vedeti za vse, kar jih preganja, in morajo tlačiti svoje misli in občutke, ki pritiskajo na dan. Oboje ne dovoljuje, da bi živele prosto in odhajale mirno.

Kaj ob tem doživljajo odrasle hčerke, ki to vidijo in so bile pri večini dogodkov tudi soudeležene?

Naša vez z mamo je naša najgloblja vez sploh in po svoji moči prekaša celo tisto z našimi otroki. Na mamo smo se nekoč navezale z vsem svojim prvinskim bitjem in v popolni odvisnosti. Ta vez ostaja in jo lahko dobro živimo le, če se je zavedamo njene vplivnosti ter jo načrtno in globinsko obvladujemo in upravljamo.

Vračanje otroštva

Navadno se ob postarani materi ponovijo scenariji iz otroštva. Mama se nam je v otroštvu zdela nebogljena in to tem bolj, čim bolj je bila nesrečna in v težavah. Čutile smo njene stiske in jih nismo mogle razumeti, a kljub temu smo si želele prevzeti njena bremena nase, reševati njeno življenje in srečo. To počne vsak otrok, dokler in kakor zmore. (Poleg tega smo seveda "reševale tudi očeta, če se nam je zdel premalo ljubljen, in skušale ohranjati družino ...)

Ko se mama postara, se to ponovi: zdaj se nam spet zdi nebogljena in potrebna pomoči. Običajno to tudi je, saj v visoki starosti postajamo vse bolj odvisni od drugih. Toda pozabljamo, da smo še vedno mi otrok in ona mama. Pravični odnosi zahtevajo, da se tako tudi obe obnašava. Tista, ki je v odnosu močnejša, je v resnici in po odgovornosti še vedno ona. Treba se je posloviti od želje, da bi je odrešile njenih stisk, bolečin in strahov. To je bilo, to še vedno je samo njeno delo.

Odgovorna je zase

Dejstvo, da se je postarala, ne spremeni njenih odgovornosti. Nismo me odgovorne in zadolžene za njeno zdravje, počutje, odnos do sebe, življenjsko bilanco, spomine, neuslišane želje, občutke prevaranosti, grozo pred smrtjo, občutke krivde, žalostno vsakdanjost. Vse to je njeno. Če želi, da ji pomagamo, naj nam bo jasno, za kaj točno gre, šele potem lahko presodimo, kaj vzeti nase kot svoj del.

Celo življenje je imela čas, da se sproti odloča. Veliko let je minilo, v katerih nismo mogle vplivati nanjo in je določala, kaj bo s seboj in odnosi, ter stvari speljala, kot je zmogla, želela in znala. Njeno življenje ni bilo naše delo, to je treba jasno vedeti tudi zdaj, ko odhaja.

Zato res ne spada nikamor, da si zdaj nalagamo skrb za lajšanje njenih bolečin in občutkov neizpolnjenosti, če se pojavljajo. Lahko jo sočutno poslušamo, dokler in kadar čutimo, da to delamo kot njen otrok, ne kot njen terapevt ali spovednik. Opraviti s seboj ali iskati primernega in odraslega sogovornika še vedno njena naloga.

Nismo bile dolžne skrbeti za mamo, ko smo imele dve leti, in tudi danes ne. Nam pripada samo ljubezen, ki jo otrok čuti do mame, in tisto, kar lahko naredimo zanjo, a ne škodi ustvarjalnosti našega življenja danes. Nihče nima pravice, da omejuje našo rast, notranji mir in moč za porajanje ljubezni, mama še najmanj.

Vsaj v teoriji ona ostaja tista, ki naj bi skrbela za to, kako nas pripraviti na svoj odhod, kaj nam še čustveno dati, kako nas pomiriti kot mati otroka.

Do konca smo starši

Po naravnem in moralnem zakonu ostajamo starši do konca življenja in se nikoli ne smemo spremeniti v otroka svojih otrok. Važno je, da me same vemo, če imamo otroke, kaj je prav, kajti le tako se v visoki starosti ne bomo začele spreminjati v nebogljena bitja, ki iščejo mamo. Če se danes spremenimo v rešiteljico svoje mame, bomo jutri pričakovale od svojih otrok, da nas rešujejo.

Mislim, da si želimo biti matere do konca. To pomeni dati otroku zavetje, neglede na to, če ležimo v bolnišnici v zadnjih tednih in komaj še vemo zase, rabimo pomoč, da se oblečemo, ne moremo same jesti in težko mislimo. S svojim otrokom lahko v vsakem primeru do konca ravnamo kot matere in mu pustimo, da ostaja naš (sivolasi) otrok.

Veliko smo ji dolžne, ker nas je sprejela v svoje življenje, omogočila nekoč preživetje in potem vse, kar smo lahko svobodno izbrale. Kaj vse nam je pomenilo, da smo lahko kot deklice vedele, da obstaja! Kako smo jo nekoč ljubile in kako bi vse naredili zanjo! Še danes se lahko razvijamo le zato, ker nam je omogočila, da obstajamo.

Obenem pa to ji ne daje nobene pravice, da bi odlagala karkoli težkega v naš intimni prostor. Nihče nima te pravice, predvsem ne mati. Ne nalagajmo same njenih težav v naš prostor. To ni tisto, kar smo ji dolžne.

Nove poti

Danes ljudje nihajo med zanemarjanjem, podcenjevanjem in zapuščanjem staršev ter podrejanjem oblastnim staršem. Iščimo nove poti, nova generacija smo, ki to lahko izpeljuje.

Nam pripada samo spomin na veliko ljubezen, ki smo jo čutile do nje, hvaležnost in srčna pripravljenost, da jo imamo rade kot hčerke. To lahko naredimo le, če ostajamo v svojih mejah. Kako vemo, da smo v teh mejah?

Kadar čutimo, da ob mami ne trpimo zaradi tega, kar je in kot živi ali je živela, takrat smo v svojih mejah, v območju ljubezni.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...