Pojdi na glavno vsebino

Ko ne gre nikamor

Ko vse stoji, lahko izgubimo pogum in začenjamo misliti, da gre vse narobe. Komaj smo začeli doživljati uspeh, že je tu zastoj, tako kot vedno ...Loteva se nas obup: ali res ne bomo nikoli prišli na zeleno vejo?

Resnica je, da ne želimo samo priti na zeleno vejo, na njen se želimo srečno in trajno nastaniti ... Če bi na svoje življenje gledali ciklično, naravno, povezani z vsem živim, bi odkrili, da je zastoj lahko zelo lepa izkušnja. Zastoj namreč ni dokaz naše nemoči, naše nesposobnosti, da bi uspešno izpeljali svoje pobude, zastoj je tako naraven kot noč, ki pride za dnevom. Celo zelo dolg zastoj, ki nam postaja že mučen, ima svojo veliko razvojno moč. Zastoj namreč zahteva in obenem dopušča pavzo, odkazuje nam čas za počitek in za spokojno razgledovanje nad dogajanjem. V zastoju, ker pač ni mogoče naprej, lahko v miru opazujemo. Ko zaostanemo za vrvežem, zagledamo, kar nam običajno uhaja. Uživajmo zastoj, ko se znajdemo v njem. Nestrpnost je bolezen našega časa, zastoj je lahko zdravilo. Če ga bomo gledali z odporom, kot izgubo časa ali zamujanje sijajnih priložnosti, bomo doživljali žalost in poraženost. Gotovo, v zastoju ne moremo pokazati ničesar: nobenega sijajnega skoka naprej ne bo, nobenega priznanja, nobene očitno uspešne poteze, nobenega ploskanja, ničesar za razstavo. A zastoj je kot dolgo deževje, ki razmoči tla v globino, izpere zrak, ustavi roke in korak, zastre čas z meglico, da ne moreš naprej. Postojmo v čarobni megli, zaprimo oči, izdihnimo skrbi in vdihnimo upanje. Mi smo varuhi svoje prihodnosti, ko znamo tiho dihati v zastoju. S svetilko v roki, ker je dovolj majhna lučka za čuvanje trenutka.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...