Pojdi na glavno vsebino

Ko ne gre nikamor

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ko ne gre nikamor

Ko vse stoji, lahko izgubimo pogum in začenjamo misliti, da gre vse narobe. Komaj smo začeli doživljati uspeh, že je tu zastoj, tako kot vedno! ... Loteva se nas obup: ali res ne bomo nikoli prišli na zeleno vejo?

Resnica je, da ne želimo samo priti na zeleno vejo, na njej se želimo srečno in trajno nastaniti ... A niti ptica tega ne počne, kaj šele človeško bitje, potrebno mnogih in raznolikih izkušenj za rast. Vse, kar je živo, se mora razvijati, da ne umre.

Včasih iščemo nove izkušnje. Še bolj pogosto pa se zdi, da so vsiljene. A to ni res, vedno so le ponujene. Pred izkušnjo se vedno lahko zapremo, jo zavračamo, se proti njej borimo. Lahko izberemo vojno z okoliščinami, kot so.

Lahko pa z novimi pogoji sodelujemo in se vanje spustimo z vsem svojim bitjem, z vso svojo živostjo in vero.

Postanemo živo-eno s tem, kar nas je iznenadilo, ustavilo, podrlo naše gotovosti. Ta povezanost z neželeno izkušnjo jo preobrazi v nekaj, kar ni več vsiljeno. Zato bo naše prislino sobivanje postajalo srečanje in oploditev in bo rodilo.

Poznamo več vrst zastojev. Bolezen je zastoj. Odkazuje nam čas za okrevanje, oddaljitev od vsega običajno obveznega in nujnega, usmerja v mirovanje, tišino, spokojno razgledovanje nad dogajanjem in nad kakšno pomembno resnico, ki je nismo imeli čas videti.

Neuspeh, izguba je zastoj.

Skala na poti, ki je bila vedno odprta, je zastoj. To se nam dogaja zdaj. Stare izhojene poti so zaprte.

Če jo bomo gledali z odporom, kot izgubo časa ali zamujanje sijajnih priložnosti, bomo doživljali žalost in poraženost in doživljali vojno. A zastoj lahko deluje tudi kot dolgo deževje, ki razmoči tla v globino, izpere zrak, ustavi roke in korak, zastre čas z meglico, da ne moreš naprej.

Postojmo v tihi megli, zaprimo oči, izdihnimo skrbi in vdihnimo skrivnostne in mogočne sile preživetja. To je naša trenutna naloga. Biti v tem času naravni pomeni videti, da smo enako sposobni kot narava: tudi v najtrši zimi, tudi v puščavi se v zraku, po deblih, pod zemljo in pod vodo nenehno premikajo orjaške sile življenja.

Tudi v nas je tako, saj vsaka celica našega telesa pleše s stvarstvom in doživlja, da življenja ne more ustaviti noben gospodar sveta.


Oznake: osebni razvoj zastoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...