Pojdi na glavno vsebino

Ko je naše življenje v nevarnosti

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ko je naše življenje v nevarnosti

V knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estes opisuje nujnost izkušnje hudega strahu. Nekaj misli ob tem, ki veljajo tudi za moške.

Velika modrost je ločiti med strahom, ki nam ga kdo požene v kosti, da bi nas podredil, ter strahom, ki ga pošilja duša, da nas predrami. Poglejmo razlike.

Pogosto srečujemo preutrujene ženske, ki ne razumejo, kje je vir njihove vsakdanje, uničujoče in naraščajoče šibkosti. Pred številnimi ovirami se počutijo vedno bolj nemočne. Prepričujejo se, da so potrebne (le) počitka, ki pa si ga seveda ne privoščijo. Tudi takih moških ne manjka.

Izčrpanost ne prihaja (le) iz prekomernega dela, ampak iz napačnih prizadevanj, iz zapuščanja svoje srčnosti. Ker smo daleč od sebe, se ne branimo več. Tudi nevarnosti ne čutimo več. Prvi znak učinkovite, žive samoobrambe je namreč ostrovidno, takojšnje prepoznavanje nevarnosti in zbran, odločen, spreten odziv.

Za vsako žensko (in moškega) je ključno, da zna braniti svojo notranjo moč. Gre za pogumno, nepodkupljivo in prodorno neodvisnost pred zahtevami (partner, otroci, služba, sorodniki, okolje, kultura … ali lastna izkrivljena vest), ko gre za vsakdanje odločitve. Če ne gojimo zvestobe sebi vsak dan, se lahko zgodi, da postopoma tragično zaidemo.

Skreniti s poti svoje osebne svobode je smrtno nevarno za našo dušo.

Kdor nenehno zanemarja svoje načrte, dopušča, da gre v nič, kar je verjel in sanjal, spušča iz rok, kar bi moral nositi naprej kot svoje dete, je gluh za sporočila telesa ... izgublja moč za prepoznavanje in premagovanje ovir. Kadar se počutimo zelo šibki, izčrpani in izpraznjeni, pomeni, da se nam dogaja prav to ali tudi to.

Ustvarjalna sila ima moč, da vsak dan na novo dvigne našo energijo in nas vodi v delovanje, ki to energijo tudi poživlja in obnavlja. Ne varajmo se, da rabimo le počitek, da je krivo to in ono. Samo oddaljitev od občutka zase v odnosih ima moč, da nas podre na tla in da nam ni več mar zase.

So trenutki v življenju, ko nas naša duša blagodejno prestraši in pahne v obup, da odžene brezbrižno otopelost, v kateri se bližemo prepadu. Noče, da se strahu in obupu predamo, ampak da se predramimo. Včasih namreč duhovno hiramo kot tisti, ki umira v snegu in sanja, da je na toplem.

Včasih grozljiv strah služi naši rešitvi, ker nas odžene proč od tega, kar nas uničuje. Morda ne z eno potezo, morda bo treba narediti tisoč korakov, preden bomo zunaj svojega ujetništva, toda hudi občutki velevajo: "Naredi že takoj prvi korak!" Ostali bodo sledili počasi, drug za drugim. Drži smer in vsak dan naredi nekaj, da ne zapustiš nove poti. Ne smeš več čakati.

Mnogi dobri ljudje mislijo, da je mogoče potovati skozi življenje »elegantno«, kar pomeni brez »grdih« dejanj, ki jih bodo drugi obsojali, brez krvavih izkušenj, brez bolečih soočenj, ki koga ranijo. A včasih so »grda« dejanja edina, ki nas lahko rešijo, in potem dajo sadove, ki nas ohranijo pri življenju. Včasih je biti drugim všeč, vzgledni, uspešni lepi in dobri ... pogubno. Prenesti, da nas ne odobravajo in hvalijo, nas lahko reši. To ne pomeni biti v vojni s svetom in napadati. Pomeni le, da si upamo živeti svoje življenje in da ob tem skušamo spoštovati potrebe in občutljivost drugih, a ne za vsako ceno.

Ko pustimo, da nas življenje pretrese, ko si upamo začutiti brezglav strah pred izgubo ustvarjalnosti, grozo pred tem, da bi zapravili svoje življenje, obup, ker se ne prepoznamo več … dopuščamo prerojenje. Hvala tem hudim občutkom! Ta vzpodbuden strah mora biti večji in glasnejši od strahu pred kritiko, mnenjem dragih oseb, pritiskom avtoritet … Iz korenin kriči ter poraja moč za premik, za izbiro druge poti. Prav strah nam včasih razodene, da imamo koga zelo radi, ko nenadoma hudo zboli in se zbojimo, da ga izgubimo. Tudi hudo zboleti je velikokrat zdravilen pretres, ki "zakriči", naj se nehamo uničevati. Včasih srečamo človeka, ki je prijazen, v nas nekaj "zakriči" in nas prestraši. Nevaren je. Velika modrost je ločiti med strahom, ki nam ga kdo požene v kosti, da bi nas podredil, ter strahom, ki ga pošilja duša, da nas predrami.

V nas živi mogočen, resnicoljuben in glas, ki nas varuje in sluti izid vsega, kar počnemo. Ne sili nas, da bi si upali več, kot zmoremo, ne poriva nas v tveganje. Nasprotno, naši varnosti služi, našemu občutku, kaj je za nas varno in kaj nevarno. Ko nas pretrese in pademo v stisko, začutimo in prepoznamo ljubezen, ki nam ponuja roko.

Nihče drug nima te moči, ko gre zares.


Oznake: osebni razvoj strah


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...