Pojdi na glavno vsebino

Ko je naše življenje v nevarnosti

V knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Esters natančno opisuje delovanje plenilca, uničevalcažensk. Napisala sem nekaj svojih misli ob tem.

Pogosto srečujem preutrujene ženske, ki ne razumejo, kje je vir njihove vsakdanje, uničujoče in naraščajoče šibkosti. Pred številnimi ovirami se počutijo vedno bolj nemočne. Prepričujejo se, da so potrebne (le) počitka, ki pa si ga seveda ne privoščijo.

Izčrpanost ne prihaja iz prekomernega dela, ampak iz napačnih prizadevanj, iz zapuščanja svoje zemlje. Utrujenost govori o zastrupljenosti od zunanjih vplivov, pred kateremi se ne branimo več.

Za žensko je ključno, da zna braniti svojo notranjo moč. Gre za pogumno, nepodkupljivo in prodorno neodvisnost pred zahtevami (partner, otroci, služba, sorodniki, okolje, kultura …), ko gre za temeljne odločitve. Če ne gojimo zvestobe sebi vsak dan, se lahko zgodi, da tragično zaidemo.

Zgodba o plenilcu (Sinjebradec) žensko opozarja, da je skreniti s poti svoje osebne svobode smrtno nevarno za našo dušo.

Ženska, ki trajno zavrača svoje načrte, dopušča, da gre v nič, kar je verjela in sanjala, spušča iz rok, kar bi morala nositi naprej kot svoje dete, je gluha za sporočila telesa ... izgublja moč za napredovanje in premagovanje ovir. Kadar se počutimo zelo šibke, izčrpane in izpraznjene, pomeni, da se nam dogaja prav to ali tudi to.

Ustvarjalna sila ima moč, da vsak dan na novo dvigne našo energijo in nas vodi v delovanje, ki to energijo tudi poživlja in obnavlja. Ne varajmo se, da rabimo počitek, da je krivo to in ono. Samo oddaljitev od zvestobe sebi ima moč, da nas podre na tla in da nam ni več mar zase. Če sanjamo grozljive sanje ter se prebujamo prestrašene in pretresene, pomeni, da naš najzvestejši del vpije in opozarja, da moramo nekaj videti, spoznati, česar nočemo. In da moramo storiti nekaj bistvenega za svoje duševno preživetje, drugače bo po nas.

Navadno ne pišem dramatičnih besedil, a včasih so potrebna. So trenutki v življenju vsake ženske, ko se je treba do dna PRESTRAŠITI .

Včasih strah v kosteh služi naši rešitvi, ker nas odžene proč, proč od tega, kar nas uničuje. Morda ne z eno potezo, morda bo treba narediti tisoč korakov, preden bomo lahko zapustile kraj svojega ujetništva, toda grozljivi občutki velevajo: "Naredi že takoj prvi korak!" Ostali bodo sledili počasi, drug za drugim. Drži smer in vsak dan naredi nekaj, da ne zapustiš nove poti. Ne smeš več čakati, čas se izteka.

Mnoge mlade ženske mislijo, da je mogoče potovati skozi življenje »elegantno«, kar pomeni brez »grdih« dejanj, ki jih bodo drugi obsojali, brez krvavih izkušenj, brez besed in soočenj, ki koga ranijo. A včasih so »grda« dejanja, s katerimi se komu zamerimo, edina, ki nas lahko rešijo, in potem dajo sadove, ki nas ohranijo pri življenju. Včasih je biti lepe in dobre pogubno.

Ko pustimo, da nas življenje pretrese, ko si upamo začutiti brezglav strah pred izgubo ustvarjalnosti, grozo pred tem, da bi zapravile svoje življenje, obup, ker se ne prepoznamo več … dopuščamo prerojenje. Hvala tej grozi! Ta strah mora biti večji in strašnejši od strahu pred kritiko, mnenjem dragih oseb, pritiskom avtoritet … in poraja moč za premik, za izbiro druge poti.

To je ljubeči in mogočni materinski strah, in nas prihaja rešit. Mati divje zavpije na otroka, ki hoče planiti na cesto, da ga ustavi in ohromi ter reši, saj je zagledala drveči tovornjak.

Zavpijte nase, da se ustavite, preden bo prepozno. Samo naš lastni glas nas lahko ustavi pred breznom in zna zakričati tako, da v njem prepoznamo ljubezen.

Nihče drug nima te moči, ko gre zares.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...