Pojdi na glavno vsebino

Ko je drugi v minusu

Ko je drugi v minusu

Včasih je nam lepo, ko se vračamo iz lepih izkušenj, partner pa nas sprejme mrko in očitajoče ...

Mnoge ženske, ki prihajajo na naše seminarje, se ob vrnitvi domov počutijo polne čudovitih občutkov vsega, kar so doživele in odkrile, da je možno. To si želijo deliti s svojim moškim, ki pa jih sprejme mrko in očitajoče. Sledi grenko razočaranje. Zamerimo mu, da se ne veseli z nami, da moramo doma ugasniti zaradi njegovega slabega počutja, in da je vse zaman. Sreče v dvoje , kjer bo prostora za naš notranji svet, ne bo nikoli … (Podobno nenaklonjeno se lahko odzivajo tudi otroci, starši, skratka vsi, ki jih imamo radi in si želimo, da bi z njimi delili svoja bogastva.)

Pri tem pozabljamo nekaj važnega. Medtem ko smo si nabirale novih moči in nekje drugje doživljale sprejetost, bližino in upanje, se je njemu dogajalo nasprotno; bil je sam in navadno ni poskrbel, da bi mu bilo v naši odsotnosti lepo. Prebil je veliko ur brez podpore, poln suma in dvoma glede tega, kaj njegova ženska nekje daleč od njega počne, doživlja, izraža … vse to se nabira in ko se ona vrne, je te notranje muke že kar veliko. Kam naj jo odloži, ko pa je ona vsa vesela in polna lepega?

Zato je dobro, da se med vračanjem domov malo vživimo v občutke tistega, ki nas ima rad, a ni prejel tega, kar smo mi. Seveda je imel priložnost, da bi to dobil. Vse ženske sanjajo, da bi hodile na delavnice s partnerjem in v glavnem to ni stvarno pričakovanje. Navadno ima moški svoj svet in rešuje svoje težave na svoj način. Do tega imajo vsi pravico. Isto velja za vse druge ljudi, s katerimi bi rade delile svoje občutke: za odrasle otroke, starše, brate, sestre … naša otroška želja je, da bi vse “vzele s seboj v lepo in dobro”. OTROŠKI POGLED NA POVEZANOST JE NAMREČ ZELO PREPROST: VSI DELAMO ISTO IN SE IMAMO RADI!

Odrasla ženska pa spoštuje dejstvo, da se povezanost rodi samo iz povezanosti v različnosti, torej iz naše sposobnosti, da živimo svoje v vsej polnosti, do drugega pa gradimo most, po katerem se bomo lahko srečali. A on živi v deželi na drugem bregu in ima do nje vso pravico. Samo tam se počuti varno doma.

Tak most je je razumevanje, čut za stisko drugega, sposobnost, da njegove mračne odzive objamemo in počakamo, da se njegovo nebo zjasni. Če ostanemo ljubeče in odprte, se bo drugi pomiril in približal, ko bo zanj mogoče. Kdaj, tega ne določamo me in ni v skladu z našimi potrebami. Brez zamere vzdržati čas, ko se drugi umakne ali celo očitajoče rani in napada, je eden od sadov osebne rasti v paru. Prvič gotovo ne gre in ženska se ob takem sprejemu razjezi ali na tihem izjoče in spet podoživi stara otroška čustva, ko ni bilo razumevanja ne za njeno veselje in ne za njeno žalost. A če vztraja zaradi ljubezni v dvoje, v katero utemeljeno verjame, se napetost manjša in nazadnje postane kratkotrajna in vedno lažje premostljiva.

Ko je drugi v minusu in se mi počutimo dobro, se je pravično spomniti, da se pogosto dogaja tudi obratno: mi smo v minusi in drugi nas svojo dobro voljo podpira in hrani.

Če je to res (in pogosto je tako), se je važno vrniti v pravičen spomin, ko se počutimo žrtve krutega partnerja …


Oznake: osebna rast dvojina drugačnost povezanost


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...