Pojdi na glavno vsebino

Kdo sem danes?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Kdo sem danes?

Nekateri se ujamejo v izkušnjo sebe iz preteklosti. Tako pa ne rastemo več.

Živi smo toliko, kolikor smo vedno na poti, v spreminjanju. Starost, položaj, izkušnje ... so samo deli naše poti. Smo pa predvsem bitja v razvoju in naše telo, duša in srce so kar naprej v iskanju novih možnosti. A pogosto se ustavljamo ujeti v doživeto. Kot da nam je življenje zarisalo pot, ki jo že poznamo, drugega pa ni. Poglejmo eno od navad, ki nas najbolj zavira.

Navada je, da iščemo bližino tistih s podobnimi težkimi izkušnjami.

To je naravno in včasih potrebno. Mame, ki so izgubile otroka, sedejo skupaj in se globoko razumejo. Vedo, kako je, ko se to zgodi. Drugi tega ne vedo.

Bivši alkoholiki. Razvezani. Tisti s svojcem, ki so izgubili spomin in avtonomijo. Tisti, ki ne vidijo ali se ne morejo premikati. Tisti, ki imajo sladkorno ali drugačno bolezen.

Tudi druge podobnost nas lahko zapirajo, če so trajne. Družba samih upokojencev. Ali pa samo mladih. Samo poročeni ali samo samski. Samo sorodniki. Samo tisti z istim hobijem ... Ostajati izključno v tem je omejujoče.

Potrebno bi bilo upoštevati dejstvo, da nas opredelitev vedno priklene in nekam umesti, potem pa je to gravitacijska sila našega gledanja nase. Kot da se vse vrti okrog tega središčnega planeta, ki NI sonce in ne daje življenja.

Marsikaj smo bili. Že zdaj, ta hip mineva, kar smo. Preteklost je napisana zgodba, življenje teče kot neustavljiva reka. A knjiga naših možnosti ima še veliko nenapisanih strani in poglavja za jutri še čakajo. Katera bo smer?

Potrebni smo predvsem rasti in razvoja, novih poti, odkrivanja vsega, kar še nismo in bi lahko postali, srečanja z neznanimi ljudmi, prostori, s svetom, ki je čisto drugačen od našega. Ali pa bomo rekli, da nam svetovi BREZ naše težave ali omejitve, ne pripadajo več?

Biti v svoji zavesti ločenka ali pa ženska, ki se uči na novo ljubiti in povezovati z moškim ... nas usmerja zelo drugače. Biti še in še otrok, ki ni bil ljubljen, slišan in objet, pomeni ohranjati to identiteto.

Važna je usmerjenost v cilj, v nego nove vere vase in v sočloveka, ne v omejitev ali v preteklo izkušnjo.

Kaj si želim graditi? V čem želim rasti? Čemu se želim res posvetiti trajnostno in predano? S čim želim obogatiti svoj SEDANJI svet? To so ključna vprašanja in smer, da preteklost izgubi moč in ostane tam, kjer je:

za nami, ne pred nami.


Oznake: osebna rast preteklost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...