Pojdi na glavno vsebino

KDO RABI POMOČ, jaz ali moj otrok?

Pogosto starši prizadeto branimo svoje (velike in male) otroke pred svetom. Nočemo, da bi doživljali občutke poraženosti, strahu, manjvrednosti in sramu, nočemo krivic. A poglejmo najprej vase.

Ko naše otroke kaj prizadene, je zdravo pozorno opazovati sebe. To je najbolj ljubeč in čist pristop. Če še bolj trpimo kot otrok, če se nam zdi, da je premalo borben, če se nam zdi krivica še bolj nevzdržna kot njemu, če poraz težje prenesemo kot otrok ... potem pomeni, da se ne vživljamo v njegova čustva. Vživljamo se vase, v svoje otroštvo, v svojo lastno (preteklo ali sedanjo) osramočenost, poraženost in nemoč. Morda bomo šli v boj za otroka polni svetega ognja, a resnica je, da gre za nas. Žal to čuti tudi otrok. Včasih vidim starše, kako so iz sebe, ko napadajo učitelja, ob njih pa stoji otrok, ki leze v dve gubi. Čuti, da ne gre zanj, da sploh nikogar ne zanima, kaj se NJEMU dogaja. Odrasli bijejo dvoboj med seboj, on pa ostaja sam v svetu, ki ga ne sliši in ne vidi. Zelo važno je, da ima otrok občutek, da se vživljamo in da znamo sočutno opazovati. Ne potrebuje ne advokatov ne osebne straže. Želi si starše, ki mu z zaupanjem stojijo ob strani, ko se v svetu trudi za svoj prostor pod soncem in mu pogosto spodleti. Zato je važno, da starši prepoznamo svoje stiske in da jim pogledamo v oči brez sprenevedanja. Samo tako se lahko izognemo temu, da bi pripisovali otroku potrebe, ki jih nima. Otrok zna večino stvari rešiti sam, če čuti, da verjamemo v njegove sposobnosti in če mu pustimo, da jih tudi uporablja. Včasih bo res važno, da posežemo, a prav zato moramo biti res gotovi, da gre zanj - in ne za našo stisko, ki nam je nevzdržna. Če si pogledamo iskreno v srce, največkrat spoznamo, da smo terapije potrebni mi, ne naš otrok.

Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...