Pojdi na glavno vsebino

Kdo lahko ljubi in pomaga?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Kdo lahko ljubi in pomaga?

Marsikdo želi ljubiti, pomagati, podpirati. Marsikdo bi rad bil ljubljen. A le resnično živim lahko to uspe.

V naši kulturi je volja mit. Verjamemo, da se z voljo vse lahko doseže.

Domišljamo si, da lahko tudi ljubimo iz volje, iz dobrega namena, iz svoje odločenosti za dobro in pravično. Toda to ni mogoče. Volja je samo volja, orodje. Ne proizvaja ljubezenske moči.

Resnična ljubezen je moč, globoka in pristna sposobnost dajanja, ki pa vre iz lastnega obilja ljubezni do življenja v sebi. Kot gre mleko čez rob, ko vre, ker je lonec prepoln, tako vre ljubezen iz bitja, ki prekipeva od živosti, od predanosti temu, kar ga prebuja. Kot se drevo predaja soncu ali ptica zraku, tako se ljubeč človek predaja vsemu, kar ga veseli.

Brez živosti ne moremo ljubiti. In če stojimo izven toka, ljubezen tudi ne more do nas. Privlačimo jo namreč s prazničnostjo, ne s sestradanostjo.

Živost pomeni, da vem, kaj me oživlja, in v tem ostajam, si prizadevam, da so moja dejanja v skladu s temi spoznanji, zvesto negujem vsako minuto svoje vsakdanjosti, da živost diha, se hrani in množi moje sile.

Hoteti ljubiti je lepa želja. A še pomembnejša je želja BITI ŽIVI, ker se šele v moči te želje in v zavzetosti za to ustvarjajo pogoji za ljubezensko moč do sveta.

Vsakdanje pozivanje k skromnosti, usmerjanje otrok, naj bodo dobri in prijazni, poveličevanje dobrote in velikodušnosti, usmiljenja in potrpežljivosti, kazanje na tiste, ki se zmorejo žrtvovati … tega se je marsikdo naužil v svojem odraščanju med odraslimi, ki so hoteli biti dobri starši z dobrimi otroki.

V tej poplavi ukazane plemenitosti pa smo komajda ostali živi. Zadušeni od pomanjkanja pristnosti, od zadrževanja svojega nemira, od neizpovedane strtosti, ki je žrla navznoter vse v družini, od pomanjkanja prave povezanosti in potešenosti, od neuresničene želje po izražanju vsega, kar nas je morilo, od nezaupanja do sveta … Po vsem tem naj bi znali ljubiti? Iz česa le? Iz strtega srca?

Bodimo torej skromni in resnicoljubni. Preprosto resnični. Poglejmo, koliko smo res živi. Kaj nas prebuja, kaj delamo, kar izvira iz tega našega jedra, ki je predano živosti in zato ljubezni do življenja.

Ko se bomo naučili izbirati svojo živost, pa čeprav po nekaj minut na dan, bomo lahko rekli, da smo stopili na pot v obljubljeno deželo. Ko si bomo priznali trenutke, v katerih ne živimo zares, se bo začelo pravo iskanje ljubezni.

Kaj pomeni ljubiti? Postajati vedno bolj živi in pristopati do drugih kot taki.

Od tega bomo rešeni najprej sami in zato bomo lahko na naš čoln potegnili še koga, ki težko plava … in potem veslali do skupnega morja s tokom, ki nas podpira s svojo mogočnostjo.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...