Pojdi na glavno vsebino

Kdaj vemo, da smo odrasli?

Kdaj vemo, da smo odrasli?

Šele ko odrasteš, začneš zares živeti.

Kdaj zares vem, da sem odrasla?

Ko med željo, da se naslonim in zdrsnem v mehko varnost, in željo, da bi videla in vedela, izberem drugo.

Ko mi je lahko zapustiti za seboj držo žrtve ali plenilca, gledati svet skozi solze in moč ter končno zaživeti na svoji zemlji.

Samo odrasli jo lahko najdejo, prepoznajo za svojo in naselijo.

Znajdem se na kamnitih tleh, a ob meni rastejo starodavne oljke, ki presnavljajo revščino v obilje.

Odrastem, ko začutim, da stojim sredi sveta, ki je moj in meni namenjen.

Zdaj vem: kamne lahko prestavim, samonikle rastline bodo osvobojene in bodo lahko preplavile obronke mojih poti.

Ko odrastem, se začne življenje brez napora, kajti moja zemlja ima v sebi vse, kar potrebujem.

Odrasli smo, ko ne mirujemo, pa čeprav smo polni brazgotin. Veselje nas žene naprej in vedno više!

V nas živi divja živalca, sposobna nedolžne budnosti in večne svežine. Otrok, ki ga nihče nikoli ne bo udomačil.

Odrasli ljudje vemo, da se vse začenja spet in spet, ker pravica do iskrene ljubezen in sposobnost, da jo dajemo, ne pozna časa.

Odrasli ljudje postanemo, ko nehamo zavračati svojo moč in svojo pokončnost.

Ko znamo trpeti živozeleno in prehajati iz bolečine v veselje kot otroci, ki se jim solže še dobro ne posušijo, pa se nam že nasmehnejo ...

Resnična odraslost je lepa, ker smo v njej tako varni kot nikjer drugje. Jaz in moja duša. Jaz in moje srce. Jaz in moje telo. Skupaj in eno.


Oznake: odraslost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...