Pojdi na glavno vsebino

Kdaj smo pripravljeni na nov korak?

Če čakamo, da bomo popolnoma pripravljeni, nikoli ne bomo stopili v novo.

Priprave na nov korak so potrebne, važno je, da gremo "v čustvene gore" trenirani in opremljeni. A koliko naj trajajo te priprave?

Medtem ko se pripravljamo, se razmere sproti spreminjajo, drugi in mi sami tudi. Življenje se obrača in ne čaka na našo popolno gotovost. Predolge priprave se zato izkažejo kot onesposabljanje samega sebe in obiranje postaja samoprevara: saj "ni še čas"...

Zato je po smislenem uvajanju in vadbi potrebno preiti v nikoli storjeni korak. Nov je, zato ne vemo, kako se bomo počutili, ko ga bomo naredili. Prav tako ne vemo, kako se bomo znašli, ko bomo sprožili nove odzive, ker ne vemo, kaj bodo začutli in storili drugi pred novostjo, na katero (po vsej verjetnosti) ne bodo pripravljeni ali je sploh ne bodo veseli. Opraviti bomo imeli z velikimi čustvenimi valovi.

Važno je, da gremo naprej v polni zavesti, zakaj gremo v novo, in da se bo treba sproti prilagajati, ker so naši načrti sad vsega, kar že vemo, novo pa vsebuje tudi vse, česar še ne vemo. Na tisto pač nihče ne more biti pripravljen.

Zato je važno imeti v kovčku vse, kar poznamo kot nujno, in kar smo vestno spravili skupaj v pridobivanju koristnih izkušenj. A enako važno je vedeti, da bo zelo drugače, kot smo pričakovali, včasih težje in včasih lažje, včasih predvideno in včasih popolnoma nepričakovano.

Biti pripravljeni pomeni dvoje: odgovorno narediti prej vse, kar je mogoče, potem pa gojiti ustvarjalno odzivanje ter neomajno vero vase, da je mogoče izpeljati, kar smo si namenili. Na staro se ne bomo vračali le, če vemo, da vsak nov korak sproži zelo veliko neslutenih posledic in da je naša najpomembnejša oprema zvesta, premišljena in globoko občutena, v srcu preverjena odločenost za novo.

Odločenost vzdrži, če v njej ni zamere, sovražnosti, maščevalnosti, dramskih scen in velikega razglašanja. Bistvena je le srčna opredeljenost za nekaj, česar smo potrebni in si to želimo dati, potem pa tudi obvarovati.

Ko dvignemo sidro, se vprašajmo, ali smo opravili potrebne tečaje jadranja. Diletanti ne pridejo daleč.

Imamo dobro ladjo, se pravi občuteno telo in jasne občutke? Imamo posadko, na katero se lahko zanesemo - vsaj nekaj ljudi, ki nam bodo ob strani?

Posvetujmo se o svojem potovanju s starimi kapitani, potem pa krenimo na pot z mirom v srcu in z močjo v rokah.

Smer ohranjajmo do konca, pa naj nas tudi kdaj zanese proč od predvidene poti.

Torej stopimo naprej in življenje bo na naši strani.

To je tisto, kar želim vsem, ki so opravili seminarje Vere vase ali Bisera - ali jih bodo, in si želijo sprememb, o katerih sanjajo že dolgo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...