Pojdi na glavno vsebino

Kdaj je naše življenje res v nevarnosti?

Kdaj je naše življenje res v nevarnosti?

Nekaj misli ob dnevu raka, o smrti in rešenem življenju.

V Evropski zvezi vsakih devet sekund odkrijejo nov primer raka, in čeprav možnost za ozdravitev stalno narašča, stalno narašča tudi pojav te bolezni. Le 3 % sredstev pa države v povprečju namenjajo preprečevanju in še to se omejuje na opozarjanje glede zdrave prehrane in gibanja. Kaj pa ostalo? Vse danes že ogromno znanje o duševnih dejavnikih, ki odpirajo pot tej bolezni, ni upoštevano.

Poleg tega to ni edina bolezen, ki resno ogroža naše življenje. Tu je še cela vrsta bolezni, ki tudi izvirajo iz onesposobljenega imunskega sistema in so brez dvoma povezane s čustvenim življenjem. Življenje v nas se brani, a ogroženosti je vse več.

Ta članek pišem tudi pod vtisom knjige Ko telo reče ne (Gabor Matè), ki me je posebno pretresla, pa se vsak dan soočam z dejstvi, ki jih navaja. V njej avtor, čuteč in izkušen zdravnik in raziskovalec, s kruto nazornostjo prikaže, kako izrivamo resnico o svojem počutju in kako to plačamo z življenjem. Tisto, kar avtor imenuje skriti stres, je zanikano čustveno trpljenje, ki ga osebe premagujejo z nasmeškom. To prijaznost, ki ubija, srečujem vsak dan.

Izogibam se temu, da bi koga strašila. Dobro vem, da strah večinoma povzroča samo beg, še globlje zanikovanje resnice in napad ali umik od tistega, ki govori resnico.

Po drugi strani je lahkost, s katero ženske (te bolj poznam) stiskajo zobe in vztrajajo ter skušajo preživeti brez upoštevanja vsega, kar obupnega čutijo v sebi, neverjetna, in me žene, da o njej iskreno govorim, ker je bila tudi moja. Leta in leta ženske (in seveda tudi moški) podcenjujejo in dušijo svojo globoko žalost, pomanjkanje nežnosti in bližine v zakonu, izčrpanost ob zahtevah družine ali negi bolnih in starih sorodnikov, zdravstvene težave, ki se vrstijo in kličejo k pozornosti. Vse je bolj važno kot to, da bi si priznali resnost svojega stanja in občutke brezizhodnosti, ki jih doživlja telo. Seveda se ne moremo odzvati na kričanje telesa, saj ga ne slišimo. Ostajamo daleč od sebe, ujeti v delo in dolžnosti, tam je naš prostor in tisto znamo speljati vsak dan na novo.

Vedno spet na naših seminarjih pride na dan, da je v ljudeh veliko nepoznane in zanikane bolečine, obenem pa veliko ustavljene, ljubeče, skrite in nepoznane moči. Oboje se pojavlja skupaj, ker oboje varuje naše življenje: odkriti, kaj nas muči in koliko je globoka ta prizadetost, ter odkriti, kako vse naše bitje čuti rešitev in pot in je vse v nas pripravljeno in sposobno zdraviti, kar boli.

Ob junaških nasmehih, ki jih srečujem v strtih ljudeh, me stisne pri srcu. Vem, kam peljejo, ne more biti drugače. Kako naj bi se telo in duša strinjala s tem, da nas ne zanimata ne lastno trpljenje ne lastna možnost rešitve?

V knjigi Rabelj ljubezni (Irvin D. Yalom) se eden od avtorjevih pacientov tik pred smrtjo zahvali. »Hvala, rešili ste mi življenje!« Bolniku ni uspelo premagati bolezni, a uspelo mu je priti iz tega, kar je vanjo pripeljalo, in oditi izpolnjen in osvobojen, zadovoljen s seboj in z vsem izpeljanim.

Spremeniti življenje pomeni, da se končno odločimo, da se bomo zanimali za svoje občutke, jih vzeli zares in se posvetili reševanju svojega življenja. Ni važno, koliko bomo potem še živeli, morda je bolezen že na poti in smo začeli pozno, a naš končni del poti bo lep, globoko osvobajajoč in miren, tako kot velika reka, ki se izlije v odprto sijoče morje.

Govoriti o smrti in se nanjo pripravljati ne gradi življenjske moči in nas ne usposobi za lepo smrt. Govoriti o tem, kaj je pravo življenje, to pomaga. Pristno zaživeti pomaga priti do srečnega konca.

Drugačno življenje nam nekoč podari odhod, ki ga zmore zvezda, ki sije do konca in ugasne brez povzročanja trpljenja sebi ali drugim. Za sabo zapusti le sporočilo o izpolnjenosti, ki navdihuje.


Oznake: osebna rast bolezen in smrt

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...