Pojdi na glavno vsebino

Kdaj bo dovolj?

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Kdaj bo dovolj?

Vztrajamo, ko nam kaj ne gre, ponavljamo in vidimo, da ne gre, a nadaljujemo. Mučimo se. Vedno na isti način. V pričakovanju, da se bo zgodil čudež.

Dobro je opaziti, kako deluje zakon vztrajnosti in kako nam preprečuje, da bi zavili iz slepe ulice poskusit kaj zelo drugačnega.

Ni važno vedeti, zakaj je tako, ker iz razlage ne pride moč za spremembo.

Moč pride iz prepoznavanja resnice, da nepopustljivo vztrajam v neuspehu, in iz zaupanja, da obstaja tudi drugačna smer. Potem pa iz želje, da se je tega mogoče učiti in iz pripravljenosti, da se temu posvetim dovolj dolgo časa in dovolj zares, da lahko to postaja moj nov slog delovanja.

Pa se radi ustavimo v premlevanju, zakaj je tako in ne drugače, kaj vse smo že poskusili, kako je bilo hudo, zakaj drugim uspe, kako je že pozno. Dober izgovor je tudi, da še nismo pripravljeni … morda pa res. Nismo še dovolj trpeli, da bi nehali tolči z glavo v zid, nismo še pripravljeni popustiti. Ni še dovolj.

Kdaj bo polna mera, to lahko odločimo. In prej bo polna, če se pogledamo s spoštovanjem do lastne moči kot z usmiljenjem do uboge reve.

Če sodimo med tiste ljudi, ki jim lastnega trpljenja zlepa ni dovolj, da bi spremenili smer, se lahko vprašamo, ali si ne zaslužimo tudi opažanja svojih neuporabljenih sposobnosti.

Opazujmo svojo skrito moč, opazimo, kako vse okrog nas klije in živi. Naša nemoč, zastoj in ujetost so daleč od tega, kar počne narava. Puščava cveti, požgana pokrajina se obnavlja ... kaj pa jaz?

Biti naravni pomeni tudi to, da opazimo, kako narava nikoli ne išče trpljenja in neuspeha, ampak samo zmago življenja.


Oznake: osebna rast nemoč

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...