Pojdi na glavno vsebino

Kam z vnučki?

Moj članek Razidimo se srečno je dvignil nekaj prahu, zato dodajam dopolnilo. Nekateri so namreč razumeli, da sem načelno proti temu, da stari starši pazijo svoje vnuke ... pa ni tako.

Obstajajo ljubeči, čili, veseli stari starši, ki radi pazijo vnuke in so čudoviti vzgojitelji. A niso vsi taki. Nekateri se počutijo prisiljene, ujete, celo izkoriščane, a nimajo poguma, da bi povedali, kako težko jim je. V njih se kopičita nemočna jeza in žalost. Bojijo se izgubiti ljubezen svojih odraslih otrok, obenem pa čutijo, da se jim godi krivica. Veselili so se upokojitve in nove svobode, zdaj pa ... Kako brez občutka krivde zavrniti ljubke, prisrčne vnučke in pomoči potrebne otroke, ko dedek ali babica čutita, da jima je breme pretežko? Kako spregovoriti, če njuni najdražji ne jemljejo v poštev, da si želita živeti svoje življenje? Postavljam si naslednje vprašanje: je prevzem vnukov za dolga obdobja in veliko ur dnevno dolžnost starih staršev ali naj bo vedno le svobodna izbira? Se morda spominjate Domiceljeve pesmi Stara mama? Mnogi odrasli otroci si pričakujejo in celo zahtevajo od staršev, da jim pomagajo tako finančno (z denarjem) kot tudi vsestransko, z neštetimi vsakdanjimi uslugami, od prevažanja otrok do kuhanja kosil, pospravljanja itd. Nekateri upokojenci skrbijo po cele dneve za enega, dva ali tri otroke in ne razmišljajo, ali si to želijo, ali to zmorejo, ali so si tega kdaj želeli ... Mnogi prav radi občasno pazijo vnuke, redki pa so navdušeni, da so zanje odgovorni leta in leta vsak dan in veliko ur na dan. Mislim, da imajo starši, ki so že opravili svojo vzgojno vlogo, na stara leta pravico, da se sami odločajo, kako bodo porabili svoj prosti čas. Nemalokrat vidim, kako razvajeni otroci odrastejo in se spremenijo v neodgovorne mlade matere in očete, ki brez pomisleka prelagajo na svoje starše vse, kar je mogoče, sami pa živijo še naprej pubertetniško in neodgovorno. Gre pa še za nekaj zelo važnega, celo ključnega. Bolj je mladi par resnično avtonomen, bolj bo lahko uresničeval svojo lastno družino in poglabljal odnose z otroki. Ker bo računal predvsem nase, bo živel v mejah lastnih možnosti, zato pa tudi v polnem samospoštovanju in zanašanju nase, v zavesti, da gradi lastno družino iz lastnih sil. Včasih se mladi pari ženejo za zaslužkom in kariero, medtem ko njihovi starši vzgajajo njihove otroke. S tem lahko mladi pari izgubijo stik z otrokom v najpomembnejših letih, kar potem izbruhne na dan v puberteti, ko ugotovijo, da nimajo avtoritete. Avtoriteto si namreč zgradimo v prvih letih starševstva, ko se otrok vsak dan obrača na nas za razumevanje in čustveno podporo in ko nas doživlja kot zanesljive, dosegljive, dosledne varuhe, kot najpomembnejše like svojega življenja, ki odločajo o vseh pomembnih zadevah. Ne pozabimo, da se naši otroci v družini učijo tudi starševstva. Naš vzgled jim lahko pove, da so za ljubeče starše otroci vedno prvi. Skratka, gre za pravo mero, za to, da mladi starši lahko resnično vzgajajo ter spletajo vseživljenjske vezi v polni odgovornosti za osebnostni razvoj lastnih otrok. Če ostaja mlada družina v bistvu avtonomna in povezana, bo znala zgraditi tak odnos med dedki, babicami in vnučki, ki bo obogatil tako stare starše kot otroke ... in nihče ne bo žrtvovan!

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...