Pojdi na glavno vsebino

Kam z neprijetnimi občutki?

Drugače je, če se sočutno opazujem, kot če se samo prenašam.

Trenutki slabe volje, jeze in žalosti so potrebni in zdravi. Podobni so plevelu, ki sicer duši rastline, a tudi rahlja zemljo in preprečuje izčrpanost golih tal. Vse skupaj postane težko šele tisti hip, ko si začnemo iti na živce. Zavračati občutke samo zato, ker nam niso po volji, je kot zavračati svojega otroka, ker ni uspešen. Občutek želi biti prepoznan in upoštevan, spoštovan, to pa je tudi vse. Gledati svojo žalost in jezo in se občutiti, ne da bi takoj iskali krivca in odganjali stisko, je velik korak do samostojnosti. Samostojnost pomeni, da znamo s svojimi občutki najprej opraviti sami, ne da se nemudoma vržemo v iskanje krivca in v takojšnje ukrepe. Odvisnost nas sili, da niti ne iščemo lastne poti skozi svoje občutke in da vedno vpletamo druge kot dolžnike. obvezno se morajo odzivati na naše potrebe tu, zdaj , nemudoma in tako, kot želimo!!! Lepše je in več moči nam da, če so občutki kot obiski na našem domu. Zadržimo se na pogovoru z njimi na štiri oči, prisluhnimo. Nazadnje bodo vstali in odšli, ker so dobili svoj trenutek gostoljubja in topline. Kljub svoji zoprnosti. Ljubezen je tudi to, da se ustavim s seboj, ko si grem najbolj na živce. Ljubezen je ostati tu, ko ni nobenega razloga, da bi bili nase ponosni, si položiti toplo roko na ramo in doživeti, da nismo odklonjeni in zapuščeni.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...