Pojdi na glavno vsebino

Kam sodi kritika?

Na kritiki ne moremo graditi. Koristna pa je zato, ker pokaže, kaj je treba odstraniti.

Kritika na naš račun je pogosto upravičena. Drugi nam lahko pove, kje so naše meje, pokaže, da smo bili nesočutni, krivični, zlagani. Vse to je lahko res. Toda kaj s tem? Na tem ne moremo graditi. Če to vnesem vase in pustim, da nemoteno deluje, me ruši. Graditi je mogoče samo na občutkih in spoznanjih, ki nas dvigajo. Slonimo lahko le na temeljih vere v svoje sposobnosti, v zavest moči in dobrega v sebi.

Vsebina kritike je podobna slabemu gradbenemu materialu. Pokaže mi moje šibkosti: to je vse tisto v meni, česar ne smem vgraditi, v kar ne smem verjeti. Zdaj vem, kje nimam oporne moči v sebi, da bi lahko kaj trajnega stalo in vzdržalo. Tako spoznamo, kje še nismo dovolj močni ali usposobljeni, resnični ali trdni, morda tudi, kje nismo nadarjeni.

Kritika mi pove, na kaj v sebi ne morem računati, kaj se bo podrlo, kaj je samo navidezno kakovostno. Kritika mi pomaga, da vse bolj jasno izbiram svoje temeljne kamne in vse, kar bo imelo zanesljivo nosilno moč.

Ne bojmo se kritike, ker je boleča samo prvi hip. Prizadene naš ego, ki bil rad popoln in vedno znova razsaja, ko mu kdo pove, česa (trenutno ali dokončno) ne zmore. Ko kritiko pogledam od blizu, vidim, da me je rešila naslednjega škodljivega koraka in da jo lahko uporabim za svojo varnost.

Ni treba, da so drugi dobronamerni v svoji kritiki. Moja odgovornost je, da v izrečenih kritikah, očitkah, zamerah najdem, kar je resnično, in si s tem tudi pomagam.

Bog živi kritiko, res.

Pove nam, s čim v sebi je možno graditi varno in osrečujoče, s čim pa ne.

Vedeti, kje so naše šibke točke, je enako važno kot vedeti, kje so močne. To sta dve dragoceni roki, ki gradita naš uspeh in veselje nad lastnimi deli.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...