Pojdi na glavno vsebino

Kam s tekmovanostjo v vzgoji?

V tem kratkem besedilu razmišljam o vzgoji za odličnost in o tekmovalnosti v našem okolju.

O tekmovalnosti Opažam, da je v Sloveniji tekmovalnost zelo razvita, ni pa enako razvit pošten tekmovalni duh. Razlika pa je bistvena. Čisti tekmovalni duh spoštuje razlike v talentih in občuduje prav vse najrazličnejše oblike nadarjenosti. Poleg tega zdravi tekmovalni duh gleda na dosežke kot na nekaj, kar obdari skupnost in ljudi povezuje. Zmagovalcu ploskamo iz srca, ker občudujemo nadarjenost kot dar za vse ljudi. Tudi šola lahko zagovarja in uveljavlja, dosledno razvija občudovanje talenta. Ne moremo izničiti resnice o tem, da ima kdo večji talent in da je (ali bo, saj je življenje dolgo ...) uspešnejši na svojem področju. To je resnica in otroci jo lahko sprejmejo. Verjamem v možnost in dolžnost učitelja, da to resnico prepoznava in deli z otrokom. Seveda k temu sodi tudi upoštevanje naše zmotljivosti, omejenosti: pogosto ne vidimo darov, nismo dovolj občutljivi, da bi jih lahko zaznali, ko so zelo skriti ali nenavadni. Ker je tekmovalnosti v vsakdanjem življenju otrok preveč, se izgublja pomen raznolikosti. Ni prav, da vsi tekamo vsi za istimi željami in cilji in se prerivamo na prvo mesto. Vsak naj bi imel svoje, čisto svoje cilje in iskal odličnost po svoji meri. Vsak otrok ima pravico, da prepoznava in doživlja svojo nadarjenost, manj nadarjen na istem področju pa pravico, da spozna, česa ne zmore in kako lahko kljub temu uživa, kar dela in dosega drugi. Vsak pride v življenju enkrat na vrsto, če se resno zavzame za svojo odličnost. Tudi to lahko otrok razume. O vsem tem verjetno z otroki tudi premalo govorimo odprto in pošteno. Starši in tekmovalnost Če starši verjamejo, da se mora otrok uveljaviti in da lahko kam pride le s primerjanjem in tekmovalnostjo, potem bo to verjel tudi otrok oziroma bo doživljal svoje poraze kot življenjsko ogroženost (Kdor ne zmaguje, je ničla!) Drugi, ki zmaguje, bo vedno nasprotnik in vedno se bo treba prerivati na prvo mesto. Otrok v sebi ponazarja držo staršev, ki trpijo zaradi doživljanja lastne nepomembnosti. Pogosto je njihov otrok razvajen in obenem depresiven: pričakuje, da bo vedno in povsod kraljeval, ne zna se soočiti s svojimi mejami, ob ovirah je ves iz sebe. Tudi to je odvisno od domače vzgoje. Vsak otrok želi osrečiti starše, doseči, da bodo nanj ponosni, pa naj bodo pričakovanja staršev še tako nerealistična. Ne more se jeziti na starše, zato se potem nekateri otroci jezijo nase in postanejo potrti, drugi pa na sošolce ali učitelje ... Mnogi starši gojijo zavist in ne zmorejo veselja nad dosežki soljudi, otroci pa dihajo ta strupeni domači zrak. Prav je, da starši vprašamo najprej sebe, ali se vidimo, kot som. Vidimo svoje sposobnosti in nesposobnosti? Vemo, kje so naše meje, jih spoštujemo in cenimo svoje posebnosti? Znamo sami doživljati svoje poraze z dostojanstvom in je poraz nekaj, kar lahko prenesemo brez občutka osramočenosti in užaljenosti? Znamo obnavljati svoje upanje, verjamemo v smisel svojega truda? Potem se otroci lahko zgledujejo po nas. Če otrok poraza ne more sprejeti športno, smo žal odgovorni odrasli. Odrasli našega časa bi radi, da bi otroci ne doživljali porazov, obenem pa se nočejo odpovedovati tekmovalni družbi. Vzgojitelji v precepu Verjamem v moč preprostih resnic. Otrokom pomagamo, če jim govorimo preprosto in iz srca o tem, v kar verjamemo in kar čutimo. Običajno dosežemo, da razumejo. Če vzgojitelji mislimo drugače kot njihovi starši, znajo sprejeti tudi to. Lahko jih vzgajamo v ljubečem, poštenem odnosu in na svoj način, če družina ne podpira naših izbir. Lahko spoštujemo sebe in starše in lahko potegnemo mejo med šolo in družino. Staršev ne moremo vedno zadovoljiti (zakaj bi jih pa morali), vedno pa lahko zadovoljimo svoj pedagoški čut in svojo vest. Samo tako se tudi v primeru trenj in incidentov ne počutimo v dvomu in najdemo pravo pot zase in za otroka. Pogosto imajo otroci v šoli edino možnost, da se doživijo kot osebnost, vredna resnice in spoštljive odkritosti ter zaupanja. Otrok lahko marsikaj sprejme, če nas začuti ob sebi, ne da bi postal - kot starši pogosto dosežejo - mali izterjevalec vsega, kar mu svet mora dati. Pozitivna samopodoba za vsako ceno? Ideja o pozitivni samopodobi je žal ena od psiholoških površnosti, ki so se uveljavile v zadnjih letih. Imeti o sebi vedno in povsod imenitno sliko ni realno in deluje kot prisila, saj smo vsi tudi bitja dvomov, krhkosti in negotovosti. Ljubečih opomb in kriz smo potrebni vsi, ker le tako vidimo, kje je še prostor za razvoj. Dokazano je, da preveč samozavesten človek ne zmore samokritičnega pogleda nase, zato se ne razvija, postaja aroganten in nesočuten tudi do samega sebe, neutemeljeno ponosen nase. Skratka, samopodoba naj bo ljubeča, stvarna, odprta do vsega, kar se lahko naučimo o sebi ... ne “pozitivna”. Sodobni starši imajo o vsem tem dokaj zmedene pojme. Pogosto mislijo, da mora biti otrok vedno ponosen, srečen, neranljiv, pogumen in še kaj ... To otroke onesrečuje, ker ne morejo biti otroci in čustvovati naravno. Včasih naj bodo navdušeni nad seboj, včasih pretreseni nad vsem, kar se v njih skriva vznemirljivega, včasih zmedeni nad lastnimi izpadi uničevalnih notranjih nagibov. Vse to je resnično, človeško in potrebno, da se počutimo drugim enakovredni, ne boljši in ne slabši od soljudi. Lahko tekmujemo v prijateljstvu, lahko pa tudi sploh ne tekmujemo in se vseeno intenzivno razvijamo ...Tekmovalnost sploh ni edini način, da se vzpodbujamo k odličnosti. Mislim, da ni niti najboljši. Glavno je, da otrok tudi v nas odraslih vidi, kako živimo iz srca, zavzeto in polno. Samopodoba otroka, ki se nauči biti pristen, bo živa, pisana in v nenehnem razvoju, tako kot ljubezen ... ki je vedno na poti. Ne pa ... vedno na tekmi.

Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...