Pojdi na glavno vsebino

Kako se kesati in zakaj

Nadaljujem z razmišljanjem o kesanju, ki sem ga začela s člankom Družba brez kesanja (objavljen je bil v tej rubriki že pred meseci).

Kesanje je eden zadnjih korakov procesa, v katerem dojamemo resnico o svojih dejanjih, za njimi pa o svojih namenih.

Druge vedno prizadenemo zato, ker skušamo dobiti nekaj zase, kar je sicer utemeljeno (potreba po ljubezni, imetju, časti, prizanenu, lepoti …), a na krivičen način. Praviloma se varamo in si pripovedujemo, da je naš namen dober, plemenit, a še bolj pogosto si ne pripovedujemo ničesar, ne razmišljamo, ne čutimo. Največkrat se ne zavedamo, da delamo kaj slabega. To seveda ni nobeno opravičilo.

Posledice so vedno trpljenje drugega, pa če delam namenoma ali ne. »Nisem hotel škoditi« je izjava, ki pove, da ni bilo namerno, a drugi si s tem ne pomaga kaj dosti, če je utrpel škodo. Izjava ne popravi ničesar, nasprotno: drugemu pove, da si ne prevzemamo odgovornosti in da se nas njegova bolečine ne tiče, ker je nismo povzročili namerno.

Zakaj se ne zavedamo? To se ne dogaja slučajno.

Preprosto je lažje delati kaj krivičnega, če se ne zavedamo. Sicer bi se morali vsakokrat, ko kršimo notranjo potrebo po pravičnem življenju – vsi jo imamo -, boriti z notranim odporom, očitki vesti in željo po poravnavi, v katero nas žene srce.

Če ne čutim, kaj delam, mi ni žal in mi ni treba nič spreminjati. (kadar se grizem, a delam naprej krivico, je isto: drugemu ni nič lažje, če se mučim, a njega še naprej ranim z istimi dejanji). Zaradi moje muke mu ni nič lažje.

Zavedanje o krivici najraje počiva v navideznem miru, v resnici pa nas grize in preganja po drugih poteh. Res, vsak je odgovoren za svoje življenje, a ostaja dejstvo, da smo tudi mi soodgovorni za blagor drugih, ne le za svojega. Oboje je povezano. Če si jemljemo, kar nam ne pripada, če varamo, zanemarjamo, izkoriščamo … ustvarjamo pomanjkanje na mnogih ravneh.

Pogledati v svoja dejanja navadno razkrije, da nismo (samo) žrtve krivic, ki so nam jih storili drugi: starši, izdajalski partnerji ali prijatelji ali sodelavci, nepošteni delodajalci itd. Vsak od nas prav zaradi tega, ker je bil sam deležen krivičnega ravnanja, ponižanj in prevar, to prenaša naprej. Težko si je priznati, koliko zla imamo v sebi in kako ga radi prevalimo na druge. Zlo, ki smo ga prejeli, je treba ne le prepoznati, ampak dojeti prenos naprej.

To je najtežji korak.

Kdor je bil zlorabljen, ima težnjo, da zlorablja. Zato naj pogleda tudi vase, ko obtožuje krivca. Našel bo sled. Prav je iskati pravico zase. A potem je treba iskati tudi pravico za tiste za nami.

Kdor je bil prezrt in prevaran, na ta ali oni način vedno prezre in vara tiste, ki ga imajo radi. Dokler v sebi ne najde strupenega semena in se mu odpove ter ga s tem ustavi, seje strup.

Kdor je bil ponižan, ta zavrže svoj dar in ga krade drugim. Kdor je slišal, da ni nič, živi prazno in se prepričuje, da ustvarja … vara sebe in druge, ki veramejo vanj. (Tako kot študent, ki pravi staršem, da je pred diplomo, pa ni naredil nobenega izpita, potem pa se – kot se je že zgodilo v Italiji – ubije od sramu in dvakrat prizadene starše in vse, ki so ga imeli radi: ker odkrijejo prevaro in ker jih tudi zapusti, zbeži pred odgovornostjo).

V poplavi knjig o pozitivnem mišljenju manjka enako število knjig o kesanju, o poravnavi, o tem, kako si priznati vse hudo, ki smo ga sposobni in ga je vsak do nas delal (in ga dela, dokler ga ne prepozna).

Nič ne mine samo, nobena storjena krivica. In nič ne pomaga, če skušamo delati nadomestno dobro, dokler tiste prve in ključne krivice niso poravnane. Kraje jabolka ne morem poravnati s tem, da vrnem hruške. Treba je opraviti s prazno jablano, z bolečino drugega pod prazno jablano, in šele potem lahko počnemo kaj drugega.

Izogibanje soočenju je morda najbolj razširjena krivica, ki jo lahko vidimo. Seveda pri drugih … Začnimo pri sebi. Veliko teže v življenju nosimo zato, ker se nismo spoprijeli z vprašanjem starih verig, ki jih vlečemo za seboj. Groza nas je pogledati tja, ker mislimo, da bomo izgubili vero vase in veselje do življenja, če si kaj priznamo. Bojimo se, da nas bo občutek krivde požrl.

Požrejo in uničijo nas samo neutemeljeni občutki krivde. Kesanje za resnične krivice pa nas odreši in prerodi. Stre nam oklep in nas pusti nekaj časa brez kože, res je. A kmalu se življenjska radost obnovi.

Sreča ni v pozitivnem mišljenju, ampak v odločanju za resnico. Samo ta nam vrne tisto dostojanstvo, v katerem lahko spet odžene notranji blagor in naša pokrajine ozeleni na pogorišču krivično zgrajene samopodobe.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...