Pojdi na glavno vsebino

Kako komunicirajo ženske

Običajno velja, da so ženske spretne, ko je treba kaj povedati, zgovorne, dobro opremljene za uporabo jezika ...za dialog. V resnici pa ni prav tako. Ko je treba naravnost povedati, kaj čutimo in česa si želimo, smo ženske največkrat nebogljene.

Ženske pogosto uporabljajo zelo neučinkovite strategije, ko želijo doseči razumevanje, ljubezen in spoštovanje. Svoje želje izražajo povite v trnje ... To lahko opažamo prav vsak dan, če opazujemo žensko izražanje ... tako do otrok kot do partnerja. Naj navedem samo nekaj primerov: • željo po bližini izražajo napadalno ali očitajoče, zato ostanejo brez tega, kar si tako želijo: \"Zakaj me nikoli ne objameš?!\" • svoje želje izražajo žaljivo ali napadalno in dobijo surove odgovore: \"Zakaj pa dobro kuham, če nikogar nič ne briga?\" • izražajo zaprtost in zamero, a bi bile rade nežno potolažene: \"Kaj bom govorila, saj nikogar ne zanima, kaj si želim!\". Drugi se seveda oddalji. • zahtevajo komunikacijo in obenem nočejo poslušati: \"Povej, kaj hočeš, da bo že enkrat konec tega cirkusa!\" • hočejo, da jim drugi prizna, da imajo v celoti samo one prav, a tudi, da je ob tem srečen in odprt: \"Saj sem vedela, da bo narobe, skrbim zate, ti pa ga lomiš po svoje. No, pridi zdaj sem in se nasmehni, saj veš, da te imam kljub vsemu rada.\" • so predano prizadevne, a ne opazijo svoje nedostopnosti: \"Ali ne naredim vsega? Kaj hočete še od mene?\" • ne razmišljajo o tem, da vse, kar naredimo iz dolžnosti ali iz želje, da bi bile plemenite, drugega ne ogreje: \"Kaj ti manjka doma? Ali mi lahko kaj očitaš?\" Ne gre za to, da bi morale ženske poleg vsega dela in požrtvovalnosti tudi sijajno komunicirati in vsem lajšati življenje. Gre za to, da se naučijo poskrbeti zase. Komunicirati z občutkom pomeni vedeti, kaj res sporočamo, zato pomaga še najbolj nam samim. Če hočemo dobiti, kar si želimo, je treba govoriti iz resnice, iz miru in iz srca. Predvsem pa je treba verjeti, da nam razumevanje pripada ..in vztrajati. Seveda - če smo prepričane, da odnos zasluži naš trud ... Zgornja sporočila so oblike obupane komunikacije, saj druge porivamo v čustva, ki jih ločujejo od nas. Sebe pa prepričujemo, da nam drugi tega noče ali ne more dati ... Morda je res, toda to lahko ugotovimo le skozi drugačno komunikacijo in še v tem primeru lahko veliko dosežemo, če znamo vztrajati. Ko ugotovimo, da smo me tiste, ki ne verjamemo v svoje pravice in izpolnitev, začnemo govoriti drugače. Če zgornje stavke preoblikujem, zveni nekako takole. Poskusite jih prebrati in opaziti, KATERO ČUSTVO ALI OBČUTEK PRIKLIĆEM V DRUGEM, ČE GOVORIM TAKO, KAM OBRNEM NJEGOVO POZORNOST: • Prosim, objemi me. • Potrudila sem se za to kosilo. Ste opazili? • Rada bi vam povedala nekaj važnega zame. Prosim, poslušajte. (Če nočete zdaj, pa drugič. Povejte, kdaj, ker je res važno in moramo biti vsi primerno razpoloženi). • Povej, kaj misliš. Zame je važno, rada bi razumela. • Žal mi je, da ti je šlo narobe. Vem, da si upal, bo drugače. • Rada bi čutila, da ste srečni, zato toliko delam. A morda to ni prava pot. Kaj je važno za vas? • Čutim, da ti nekaj manjka. Poskusi mi povedati, rada bi razumela. Verjetno ste začutile, da zgornji stavki drugega pomirjajo, vzpodbujajo občutek bližine in odprtosti, obračajo pozornost drugega na to, kar želimo slišati, doživljati, dobiti. Vprašajmo se tudi, ali ne bi me same želele, da drugi govorijo z nami na ta način ... Morda pa vas zdaj začenja vse skupaj jeziti: ZAKAJ SE MORAM TRUDITI JAZ???? Če mislite tako, potem ste prišle v stik z jezo, zamero, očitanjem, ki kipijo z dna. Poslušajmo ta čustva, ker nam govorijo, da smo potrebne razumevanja in ljubezni, a tudi, da drugi gotovo čutijo našo nabitost in včasih celo sovražnost. Upravičeno smo jezne in prizadete, napadalne, če trpimo pomanjkanje in če naše želje niso upoštevane ... To pa lahko rešujemo le same. Če čutimo, da smo tako nabite, da sploh ne moremo komunicirati, smo potrebne kratke psihoterapije, da svoja čustva spoznamo in pomirimo. Važno si je najprej iskreno priznati vse, kar nosimo v sebi. Pristno ljubezen dajemo najbližjim šele potem, ko si priznamo svoja negativna čustva in začnemo izražati vse svoje neizpolnjene želje ... zaradi katerih smo tako zagrenjene. Ko si znamo pridobiti, kar nam omogoči, da se počutimo ljubljene. NE UČIMO SE KOMUNICIRATI ZATO, DA BOMO ŠE BOLJE STREGLE IN BILE ŠE POPOLNEJŠE, AMPAK ZATO, DA DOSEŽEMO IZPOLNITEV SVOJIH ŽELJA!

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...