Pojdi na glavno vsebino

Kako je? Vse po starem ...

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Kako je? Vse po starem ...

Varujmo se prepričanja, da se kaj ponavlja.

Zagledanost v navade in prepičanja nas ujame v pajkovo mrežo, da ne storimo ničesar več, kar prenavlja življenje.

Svet je tako velik, poln najrazličnejših pokrajin. Vrti se sredi neskončnosti, ki nas gleda iz zvezd.

Tudi naš notranji svet je tak. Mi pa se pogosto obnašamo, kot smo zaprti v kokošnjak, kjer se moramo za mrežo danosti puliti za svoj prostorček med kljuvanjem neprijaznih sostanovalcev. Notranji zemljevid pa je tako neprehojen, nepoznan in brezmejno poln možnosti za odkrivanje.

Travišča so v nas, kjer potujejo semena, da smo na svojem prostoru oplojeni od drugih, tako drugačnih od nas.

Pragozdovi, ki prekipevajo v divji rasti, vedno na novo navlaženi s čustvenimi nalivi.

Ledena področja, ki čuvajo dragocene vodne zaloge. Zlati rudniki za naše še zakopane sanje, ki čakajo na naše delo.

Puščave, v katerih dojamemo čudež tišine, ki ima tisoč glasov, in blagor samote.

Polja, ki valovijo v obilju, da lahko tam preživimo svojo uro uspeha, ki žanje.

Naše naravno stanje je biti vse to vsaj enkrat na dan. Vse to poslušati na svojem potovanju skozi dan in noč.

Tu ni nobene dolžnosti in nobene krivde, je samo milost trenutka, ki se lahko uteleša v trajnostna dejanja.

Naše naravno stanje je zavedanje ogromnosti v sebi in okrog sebe in hvaležno vstopanje v vesolje še nedoživetega, še neustvarjenega in neizčrpnega.

Če vse to vidimo, lahko odkrijemo tudi danes svojo malo, uresničljivo novo možnost, in storimo nekaj drugače.


Oznake: osebna rast prenavljanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...