Pojdi na glavno vsebino

Kaj vse ni ljubezen ali Ne zapuščaj svoje ladje, kapitan!

Kaj vse ni ljubezen ali Ne zapuščaj svoje ladje, kapitan!

Marsikaj velja za ljubezen do staršev, pa to ni. Odpovedovanje lastnemu življenju ni ljubezen, je zapuščanje položaja, za katerega smo odgovorni.

Skoraj vsak dan se srečujem z ljudmi, moškimi in ženskami, ki si nalagajo življenje svojih staršev. Njihove nesrečne izbire, strah pred življenjem, nesposobnost odpuščanja, zahtevnost do okolja, odklanjanje pravičnosti in neenakopravnosti v odnosih ... Če so taki, je jasno, da jim je težko. Toda takih nismo ustvarili mi. To je sad njihove zgodbe, v katero smo mi stopili, ko je bila že postavljena in izpeljana. Kaj ima torej opraviti z ljubeznijo, da te skale na srcu jemljemo nase mi, njihovi otroci?

  • ljubezen ni to, da cel dan misliš na očeta ali mamo in da je vse ostalo na drugem mestu
  • ni to, da jih skušaš na vse načine razveseliti
  • ni to, da miriš njihov strah pred koncem
  • da čutiš dolžnost, da se ukvarjaš z lajšanjem njihove slabe vesti
  • ni to, da si vsak dan pri njih in skrbiš za hrano, nego in počutje
  • ni to, da si njihova edina družba in edini vir vsega dobrega
  • ni to, da imaš ves čas občutek, da moraš poskrbeti, urediti, paziti, kaj in kako, biti dosegljiv ...

To pomeni biti ugrabljen. Biti brez prostora za dušo. Zapuščati svoje življenje. Živeti drugje in za nekaj drugega kot to, kar je tvoja naloga in smisel.

Ljubezen pomeni preprosto biti, kar sem, in jih občasno obiskati z mirom v srcu in v jasnosti, da nad njihovim življenjem nimam nobene moči, da bi karkoli lajšal in spreminjal. Vse je samo v njihovih rokah, mi lahko le sodelujemo, ko so v visoki starosti, da jim pomagamo poskrbeti za kakovost življenja. A nismo MI kakovost njihovega življenja.

Življenje je dar nam samim. Če ga predamo komurkoli, smo izdali Darovalca.

Nam ga je namenil, mi pa smo to spustili iz rok in vzeli dar, ki je bil namenjen drugim. Če so ga zapravili, to še vedno ostaja njihov dar, pa čeprav neizkoriščen. Njim pripada. Staršem je bilo darovano njihovo življenje in oni sami naj bi bili varuhi tega daru. Tako kot tudi mi njim ne nalagamo svojega in ga negujemo z največjo odgovornostjo in ljubeznijo.

Šele ko pustimo vsakemu (pa čeprav so to naši najbližji), da postane varuh svojega življenja, spoštujemo zakon pravičnosti. Če se kdo odreka svojemu življenju, to še ne pomeni, da moramo mi sprejeti tisto, česar noče vzeti sam.

Prelaganje svojega življenja na druge z izgovorom, da smo prešibki, premladi ali prestari, neopremljeni ali prepozni za nego sebe, nesposobni itd. je že dolgo v tradiciji naše družbe ter se prenaša iz roda v rod.

Kdo je dolžan, da poskrbi za alkoholika, ki ga ima skoraj vsaka slovenska družina? Drugi, seveda.

V miru in spravi z življenjem lahko gledamo, kako kdo peša v odklanjanju skrbi zase. Žene nas, da jemljemo nase njegov zanemarjeni in zavrženi dar. Hudo je to gledati in ostajati na svojem, a tudi edino pravično do lastnega življenja, ki terja vso našo predanost.

Samo tisto, kar naredimo za svoje starše ali bližnje, a nam dopušča vse bogastvo lastnega časa, prostosti in veselja, je blagoslovljeno. Težko je reči NE komu, ki se celo življenje ni želel učiti skrbeti zase, zdaj pa vidi, kako ne zna naprej. Lahko se mu včasih posvetimo, a potem se je potrebno vrniti na svojo zemljo, da je naša odsotnost in podcenjevanje ne opustošita.

Učimo se ostajati na svojem in brez popuščanja negovati svoje življenje kot dar. To je pogoj, da rešujemo pristno ljubezen med nami, ljubezen, ki je vredna svojega čistega imena.


Oznake: osebna rast žrtvovanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...