Pojdi na glavno vsebino

Kaj si nalagam?

Ena od najbolj škodljivih navad je, da se utrujamo vnaprej.

Zjutraj podoživljamo cel dan, ob ponedeljkih cel teden .... To je tako, kot bi zjutraj nosaču naložili vse, kar bo moral znositi v skladišče v naslednjih dneh, tednih, mesecih ... Nalagamo si vse mogoče in zato nam zmanjka moči za vse, kar bi lahko naredili ta hip. Poskusim drugače. Ko odprem oči, si naložim samo tisti hip. Ne celega dne. Ne vsega, kar bo treba narediti. Ne spomina na včerajšnjo bolečino. Ne na nerešeno, ki čaka pred vrati in trka s temnim glasom. Ne na vse, česar se bojim. Ne naložim si vsega, kar teži iz preteklosti in kar grozi iz prihodnosti. Ustavim čas. Premikam se iz minute v minuto, ker je treba rešiti samo to, kar se dogaja ta hip. Samo to je možno, na srečo. Ure, ki me čakajo, še niso rojene in ne rabijo ničesar od mene. Ostati v hipu mi jemlje z ramen vsa bremena, ki meglijo vid. Ko pa vse odložim, se glava dvigne in oči zasijejo nad pokrajino tega trenutka. Pogled se odpre šele, ko izpustim iz rok vse, kar ni ta hip, in ko v polni zavesti odločim, kako ga bom preživela.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...