Kaj pomaga in kaj škodi
Opaziti, da delam, kar povečuje moje težave, je velika pridobitev. Šele potem lahko izberem drugo pot.
Navadno vztrajamo v nekoristnih odzivih zato, ker se ne opazujemo zares dobro. Žene nas v to, kar je avtomatično že nastavljeno in se je ponovilo neštetokrat. Če mi uspe, da vsaj enkrat natančno opazujem svoj nekoristen odziv, začarani krog poči in začne se zavedanje drugih možnosti. Zato naklonjeno in sočutno opazujmo svoje odzive, da bodo popustili. Nekoristno pa je vse, kar poveča stisko.
Nekoristno je, ko se v nevarnosti vkopljem in otopelo trepetam.
Ko v žalosti obležim.
Ko v ranah napadem.
Ko se kdo važi in se mi posmehuje, jaz pa izgubim vero vase.
Ali se res jasno vidim, ko to delam?
Obstajajo druge možnosti.
Koristno je, ko se v nevarnosti pozorno oziram naokrog, spreminjam zorni kot, zbrano opazujem, da povežem čim več podatkov, preverjam svojo samozaščito in še posebno poskrbim za ranljiva mesta svoje osebnosti.
Koristno je, da se v žalosti pogosto dvignem, vračam v spomine na doseženo, živo in srečno, ki me še podpira, in storim kaj malega, kar prebuja življenje mene ali drugih.
Ko sem v ranah, negujem sebe, ker so vse moje sile potrebne tu in zdaj samo zame.
Vero vase varujem kot punčico svojega očesa. Važič je zaposlen s svojo potrebo po postavljanju, ki meni ne nalaga nobenega dela in dolžnosti z njegovo taktiko. Dovolj imam dela na svojem vrtu.
Napetost popusti, ko nehamo biti pasiven odmev na paniko, napade, obupovanje ali ogroženo držo drugih.
Ko se ukvarjam s svojim prostorom, ugotovim, da postanem zavetje sebi in tistim, ki hvaležno potrkajo, ker vedo, kje najdejo mir.
Naj nas zasneži mir, da bomo drug drugemu dar.