Pojdi na glavno vsebino

Kaj naj občudujemo

Vsak čas ima drugačen odnos do duševnega zdravja oziroma definira po svoje, kaj je motnja in kaj ne. Danes si na primer nihče ne želi biti globoko depresiven. Potrtost je prepoznana kot motnja, saj nam preprečuje socialni vzpon in je okolje ne občuduje. Nekatere nevroze pa se sijajno ujemajo z nezdravimi težnjami v naši družbi in so zato privlačne ...

Zato se lahko danes dogaja, da žanjejo odobravanje bolestno samoljubne osebnosti z narcistično motnjo in da so mnogim celo za vzgled. Zgledi pa vlečejo ... Pogosto ne prepoznavamo izumetničene živahnosti, prenapetosti, nenasitnega slavohlepja človeka, ki dela z divjim ritmom in je vedno bolj razrvan ter samemu sebi vedno manj razviden. Prezremo tudi bistvo uspešneža, ki postaja vse bolj nepošten in nelojalen, neobziren in brezčuten. Ljudje so mu le še sredstvo in pravzaprav je tudi sam sebi le še sredstvo. Ne gre za to, da bi te ljudi ožigosali ali obsojali, temveč za to, da bi se nanje zdravo odzivali. Če v njihovem življenjskem slogu ne prepoznamo nezdravega gibala, jih lahko začnemo občudovati, jim zavidati ter podcenjevati, kar je v našem življenju dragocenega. V družbi namreč deluje cela vrsta slepil, ki delujejo v to smer: namesto dostojanstva prevladuje oboževanje sebe, zavladalo je iskanje cenene popularnosti, medtem ko upada želja po zasluženem ugledu, ekscentrični izpadi so postali zanimivejši od kultiviranega obnašanja, rokohitrci hitro pridejo do slave, sposoben človek, ki vse naredi mirno in temeljito ter je zelo selektiven pri sprejemanju ponujenih možnosti pa morda velja za mečkača, nerodo ... Medtem ko si nihče ne želi imeti gripe ali vročine ali čira na želodcu oziroma tega ne proglaša za dosežek, pa se dogaja, da nekateri razkazujejo svojo neobzirnost, surovost, komolčarstvo itd. kot čine. Neredko so polni občutka večvrednosti nad ostalimi (naivnimi in zato neumnimi) poštenjaki. Težko opažamo, cenimo in učinkovito podpiramo, kar je v družbi dobrega, pristno zdravega in obetavnega za skupno rast in tudi zato imajo nekatere motnje prosto pot. Ta ne ravno vzpodbuden pojav marsikaj pove o družbeni klimi. Pove na primer, da se lahko človek počuti osramočenega, ker ne zna, ne zmore biti nesramen, vsiljiv, objesten ... Mislim, da kljub vsemu resnica ostaja resnica, pa čeprav obračamo svet narobe. Poštenjak ostaja poštenjak, nepridiprav in neotesanec ostajata, kar sta, pa naj tudi sedita na direktorskem stolčku ali v parlamentu. Narcis je pohlepen in neploden, pa naj dobiva še tako visokodoneča priznanja, saj drugim ne dopušča, da bi ob njem zaživeli v svojih darovih. Vzemimo si svobodo besede in poimenujmo pojave z njihovi imeni. To ne pomeni, da moramo ljudi javno obsojati ali sramotiti. Pomeni, da ohranjamo svobodo pogleda, mir srca, moč presoje. Lahko imamo svoj besednjak osnovnih, preprostih in jasnih pojmov. Lahko ustvarimo varnostno razdaljo med nepridipravi in našo vestjo. Vedeti, s čim imamo opravka, je prvi korak k dejanjem, ki bodo vodila k učinkoviti odpornosti. Vse nevredno se mora najprej sesuti v naših očeh, da lahko potem razmišljamo o pametnih potezah. Običajno ne moremo vreči objestneža s prestola, lahko pa ga gledamo, kako se šopiri, ne da bi nasedali njegovi predstavi. Lahko odtegnemo svoje odobravanje, svoje sodelovanje. Odločati, kaj je na človeku primerno častiti in kaj ne, je dejanje duhovne suverenosti. Privoščimo si jo!

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...