Pojdi na glavno vsebino

Kaj je najtežje in največ vredno v duhovni rasti?

Kaj je najtežje in največ vredno v duhovni rasti?

Tudi velikim duhovnim učiteljem se je zataknilo pri sposobnosti, da bi v sebi prepoznali zlo v plemeniti preobleki.

Kaj je najtežje izpeljati v osebni rasti? Prav gotovo čisto iskrenost do sebe. Prepoznavanje negativnih nagibov pod krinko plemenitih motivacij in vzvišenih dejanj. Stik s svojo temo, ko že zelo napreduješ in rad verjameš, da si plemenit in da te je sovražnost za vedno zapustila.

Včasih sem mislila, da je bistvo psihoterapije to, da odkrijemo stare bolečine, ki jih nismo hoteli videti. Potem, sem mislila, bom postala dobra. Jasno mi bo, kako sem trpela, in vse v meni se bo obrnilo v dobro. Zaživela bom prosto in ljubeče. Zlo se ne dotakne duše, ki se je osvobodila preteklosti, sem verjela.

Danes vem, da so stare in nove bolečine križišče, na katerem se vedno spet odpirajo mnoge poti. Vedno spet je možno, da izberemo stranpot. Dlje smo prišli v duhovnem razvoju, huje se znamo varati, če le hočemo.

Najgloblja in najtežja resica je, da nas je pomanjkanje varnosti in ovrednotenosti v zgodnjem otroštvu naredilo zelo dovzetne za neiskrenost, zavist, nehvaležnost in hudobne vzgibe. To sem osebno najtežje prepoznala, to me je največ stalo in to je bilo najhuje vzdržati kot resnico o sebi. Kajti nič ne pomaga, če si rečem, da je to sad otroštva. Tisti, do katerih sem taka, preprosto trpijo ne glede na to, da razlog imam. Čutiti drugega, ki trpi ob moji krivičnosti, je zelo čisto čustvo in ni občutek krivde, kot ga poznamo. Krivda je namreč v bistvu egocentrično početje, v katerem se ukvarjam s svojo stisko in vidim predvsem svojo obremenjenost. Živo sočutje je to, da končno brez izgovorov in obramb čutim drugega v bolečini, ki sem jo povzročila, in se potem podam v iskanje poravnave in celjenja odnosa.

Veliko se govori o osebni rasti, zelo malo pa o tem, koliko nas stane resnica o zlu, ko ga v nas zapustijo otroške bolečine, pa tudi o tem, kako se na vsakem zavoju spirale navzgor pojavi nova past, nova možnost sprenevedanja in varanja sebe. Čistost pogleda vase je nekaj, kar je potrebno graditi celo življenje skromno in v pripravljenosti, da prisluhnemo ljudem, ki nas imajo radi in vidijo, da smo zašli.

Zato je duhovna rast zelo resna tema. Kos ji bomo le s skromnostjo in v polni zavesti, da smo do konca samo ljudje in da je hoja po tanko črti med resnico in samoprevaro zahtevna.

Samo predanost ljubezni in nenehno vračanje k čistemu izviru, ki nas še in še odrešuje, jo zmore.


Oznake: osebna rast duhovni razvoj veliki učitelji


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...