Pojdi na glavno vsebino

Kadar se drugi zapre ...

Ko ljubljena in običajno ljubeča, a zaupanja vredna oseba ne govori z nami, nas ne vidi, je zatopljena v svoje misli in skrbi, morda v veliko stisko in žalost, čutimo, da je pretrgala stik z nami. Odrasli naj bi mirno dopustili, da se drugi umakne vase in naj bi razumeli, da to ni odklon. Stali bi mu ob strani z neokrnjenim veseljem do življenja in polni zaupanja vase ter čakali, da bo drugi zopet pripravljen za stik.

A dobro vemo, da ni tako. Čustveni odmik drugega nas navadno zelo prizadene, doživljamo ga kot krivico, ki si je ne zaslužimo. Odrasli v nas ponikne nekam daleč, v ospredje pa se prerine davna otroška prizadetost. Zakaj otroška? Samo mali otrok je tisti, ki si upravičeno pričakuje, da bodo starši cel dan in ne glede na svoje skrbi vedno pripravljeni, da ga objamejo in pozabijo na svoje potrebe in skrbi. Partner tega ni dolžan storiti, saj sva oba odrasla in enakopravna ... a mi doživljamo drugače.V nas se oglasi otroška nemoč, počutimo se tako kot nekdaj, ko smo zaman trkali na srca svojih staršev, ti pa nas niso potolažili, vzeli k sebi in nežno pomirili. Zasvojeni od svojih osebnih stisk so zavračali naše in nas zapuščali same in obupane ... morda dneve in dneve, leta in leta ... In zdaj, danes ... po tolikih letih v nas spet začne naraščati spet živo obupovanje otroka, za katerega se starši ne zanimajo, ga zavračajo in ga puščajo samega v boleči potrebi po objemu in toplem stiku. Obupovanje pa bo povezano tudi z jezo, sovražnostjo, napadalnostjo proti ljubljenemu človeku, ki NOČE biti dostopen in to NALAŠČ. Saj bi se lahko obrnil k meni, če bi hotel, saj zmore, saj mi moral, če me ljubi ... Kadar se drugi zapre, se za večino ljudi odpre preteklost. Samo ljudje, ki so res globoko dozoreli, lahko dojamejo, kaj se jim dogaja. Vsi ostali pa začenjamo čutiti krivico, pekočo prizadetost, pomanjkanje: mar drugi ne dojame, kako grdo ravna z nami? Ali ima kamen v srcu, da hodi mrko mimo nas dan za dnem, mi pa ginemo v potrebi, da bi nas pobožal? Gotovo, vsi rabimo stik, nežnost in bližino, do tega imamo pravico. Važno je doživljati pravico, da smo ljubljeni, potešeni in priznani. Toda ob tem naj ne bi pozabili na svojo moč. Pravico imamo, da se imamo radi, ko nas drugi odklanja, in da v takih trenutkih najprej poskrbimo zase. Ko nas drugi začasno zavrača, ker ima svoje težave, navadno najprej hočemo, da spremeni obnašanje. Samo to vidimo, samo tega si želimo, samo to nas žene: kako doseči, da nas bo videl, čutil, spet objel. Pozabljamo na skrb zase in na vprašanje, kam je šla naša moč. Kam gre naša moč, ko se drugi odtegne? Ali pademo v nič, v brezno ne - obstajanja? Ali sploh pozabimo, da jo imamo? Če se nam to dogaja vsakokrat, ko se sicer pozoren in ljubeč partner odtegne ali ko je odnos v krizi prenove, potem prvo vprašanje ni drugi, temveč jaz. Kajti če delujem v boleči nemoči, je to že panika in nato bo vedno sledilo očitanje in sovražnost (izraženo ali pa tudi ne ...) Otrok, ki doživlja, da je zapuščen, postane napadalen, brezglavo nagaja, moti, dela vse, kar starše še bolj oddalji in si ne more pomagati ... ali pa izgine v svoj kot in se zateče v svoj svet, v svojo nebogljeno samozadostnost, na varno pred odnosi, v katerih ni prostora zanj. V takem stanju otroškega obnašanja in čustvovanja ne moremo doseči zbližanja, saj bo drugi (že itak v težavah) obrambno reagiral na naše napade, zahteve, obtožbe ali jokanje. Dokler ne bomo pomirili sebe, se vrnili v odraslost in v sposobnost, da ga sploh vidimo, bo upravičeno doživljal, da ni občuten. V njegovem, ravnanju vidimo nekoga drugega, ne njega. Vidimo starše in sebe, ki smo majhni in nebogljeni. V resnici pa smo odrasli in naš partner nima moči očeta ali matere nad otrokom, ne more in pravzaprav tudi ne sme biti starševski, če naj gre za odraslo razmerje enakopravnih. Zahteva, naj se obnaša starševsko, a čisto drugače kot naši starši, torej kot idealen oče ali mama, je drža, ki vznemiri še tako ljubečega partnerja. Zalo važno je, da v stiskah poiščemo stik s svojo odraslo močjo: v njej je sposobnost, da navezujemo velikodušne odnose, da sočustvujemo, da se znamo izraziti mirno, pristno in ob pravem trenutku ter da dobimo, kar nam pripada. Počakati na pravi trenutek ne pomeni, da samo požiramo in potem izbruhnemo kot vulkan, ki bi vse zažgal. Počakati ne pomeni tlačiti in zanikovati jezo in se prepričevati, da je vse to malenkost. Počakati pomeni, da si vzamemo čas za nego sebe, za dejanja, ki nas vračajo v odraslost. Potem bomo znali stopiti v stik prav v trenutku, ko imamo največ možnosti, da izrazimo, kar je v nas. Samo v lastni pomirjenosti, v svoji polni moči lahko dosežemo največje možno razumevanje in sprejetost od drugega. Dokler ga vidimo kot film in lik svoje preteklosti, kot nadomestek za tisto, česar nekoč nismo prejeli, se bomo lotevali »razčiščevanja« v najbolj neprimernih trenutkih, ko bo tesnoba na višku in neobvladljiva: viharno bomo zahtevali ljubezen in obenem rušili odnos. Premišljujmo o tem, kako gojiti svojo moč, če želimo biti nežno ljubljeni. Kadar ponudimo svojo ljubezen iz moči, nikoli ne bomo ponižani ... a tega se je treba naučiti potrpežljivo, iz dneva v dan, z neomajno vero v vse, kar nam pripada.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...