Pojdi na glavno vsebino

Kadar rečem NE, zemlja zadiha

Tisti, ki si želijo biti ljubljeni, radi verjamejo v povračilo: če bom vedno razumevajoč, bodo dojeli, kako znam ljubiti, in mi bodo vračali. Če bom vedno ustregel njihovim željam, bodo oni mojim ... Toda NE je pogoj za naše samospoštovanje, za rodovitnost: to je naš obraz.

Že pri otroku vidimo, da se začne zavedati sebe šele, ko odkrije, da lahko reče NE. Če hočemo, da nas drugi spoznajo v naših posebnostih, v intimnem čustvovanju, potem moramo pogosto reči NE. Drugi namreč dojame razliko med seboj in nami, ker mu NI ustreženo. Začuti, da nisva enaka, da ni zlitosti. V poenotenju namreč drugi hoče to, kar hočem jaz, kot v prvem obdobju zaljubljenosti, ko želimo prav isto, kar želi drugi. Popolno sovpadanje potreb je zelo redek pojav, pa naj imamo svoje najbližje še tako radi. Zelo smo različni po bioritmu, zanimanjih, temperamentu, dan doživljamo vsak po svoje in vsak od nas ima čisto svoj notranji svet ...in svoje »vreme«. Le kako naj bi imeli vsak hip ISTE želje, če smo iskreni in pristni? Pričakovanje, da se bo to dogajalo, trud, da bi dosegli ta čisti ideal, ustvarja držo obvezne prijaznosti in namesto zaupanja se med družinske člane zaredita prestrašena obzirnost ter napeto ugibanje, kako ustvarjati trajno idilo. Dobronamerna neiskrenost vnaša v družinske odnose kronično nesproščenost in nespoštljiv odnos do sebe. Poznamo kar nekaj družin, ki živijo v sladkem peklu medsebojne zlitosti, saj vsi želijo le, da bi bili drugi srečni ... a nihče ne sme živeti pristno. Ali bomo res povezani, če bomo kar tekmovali, kdo bo bolj prijazen in prilagodljiv, nihče pa ne bo mogel iskreno izraziti svoje narave, svojih želja, svojega občutenja, svoje stiske? Obvezno sončna družina je gotovo boljša od hladne ali surove, to je res. Toda to še zdaleč ni najboljši način, da živimo skupaj, in predvsem to ni zdrava ljubezen. Veliko bolj živo, zdravo in ljubeče je jasno dojemati, kako smo različni, kako bi vsak rad kaj drugega ... ter dojemati, da ne moremo zlahka vsem ustreči. Potem se lahko mirne duše pogovorimo in damo vsakemu nekaj prostora v pravičnem zaporedju: vsak naj kdaj pride na vrsto v svojih posebnostih, vsak naj se kdaj prilagodi. Družina ni stranka in tudi ne vojaški odred, zakaj bi morali strniti vrste in biti eno? Le kje je skupni sovražnik, pred katerim se moramo braniti? Mit srečne družine, v kateri se vsi smehljajo in samo hitijo, kako bi drug drugemu ustregli, res ni občudovanja vreden. Pravzaprav je zelo neekološki, ker je kršen zakon biotske raznovrstnosti, za katero vemo, da je vir razkošja in rodovitnosti narave in vseh njenih živih bitij. Popolna zlitost (kadar ne gre celo za samovoljo enega od članov, ki izvaja svojo mučeniško oblast) nas zastruplja, duši, in vodi v hiranje živega okolja. Alternativa prisilni milini seveda ni ta, da se bomo nenehno prerekali in izsiljevali svoje. Lahko se učimo potrpežljivosti in dogovarjanja, a tudi jasnega ohranjanja svojega obraza. Ne bodimo brezoblični primerki iste družine ali sorodstva, bodimo raje skupnost drugačnih in enakopravnih. Vsak NE je zato kot zdravilen oblak: preveč sonca zažge našo zemljo. Ko matere in žene prijazno rečemo NE in s tem pokažemo, kdo smo, drugim pomagamo, da nas spoznajo. S tem, da smo do drugih razumevajoče, jim ne povemo kaj dosti o nas samih. Drugi razume le, da mu je ustreženo, morda tudi, da smo bile pozorne na njegove želje. Toda kaj zve o nas, o naših željah? Spozna samo naš odnos do tega, kar si sam želi! Ljubezen raste, če ima svoj prostor, svojo zračnost. Zato naj bi matere in očetje naučili svoje otroke tudi tega, kako reči NE ... v imenu ljubezni.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...