Pojdi na glavno vsebino

Kadar dobrota ni dobra

Marsikdo se rad počuti dobrega in zaduši v sebi vsak vzgib jeze in prizadetosti. Če vedno delujemo tako, nismo več pristni in naša ljubezen ni izraz notranje resnice.

Hočem biti dober, zato ne čutim Naše telo je v stiku z realnostjo in nam vedno sporoča, kar je res. Želodec čuti, kaj se nam dogaja, in kako drugi ravnajo z nami, hrbet čuti težko besedo, koža začuti hlad ... Toda naša zavest je lahko slepa in gluha, otopela in pijana od iluzij. Včasih noče biti povezana s telesom, s čutili, z neposrednimi občutki. Prav čutila in naši notranji organi so tisti del naše osebnosti, ki najbolj prosto in neobremenjeno vidijo, slišijo in čutijo drugega in njegov odnos do nas. Prisilno dober človek ni v stiku s svojimi pristnimi občutki. Sebi hoče biti všeč in zato prezre vse, kar bi ga lahko razhudilo in ga porinilo v konflikte. Zato na primer presliši zlonamerno pripombo, verjame v spretno laž, je hvaležen za neobčuteno pohvalo. Hoče, da ostajajo ljudje v njegovih očeh nedolžna, naklonjena bitja, on pa plemenita duša. Vse, kar ga boleče prizadene, bo prisilno dobri človek nevtraliziral in si bo o ljudeh, zlasti o najbližjih, krojil svojo resnico. S tem nočem reči, da moramo najbližje kritizirati in zavračati, ampak le, da je treba prepoznati egoizem in nehvaležnost, pa naj tudi gre za najljubše osebe. Kadar se ne počutimo ljubljeni in spoštovani, odgovornost do sebe zahteva, da se s tem ukvarjamo. Dobričine ali mojstri samoprevare Takole nekako poteka to sprenevedanje: • Partner me pogosto kritizira in rani. Pristno prizadetost spremenim v »Saj me ni hotel prizadeti.« Tako se mi ni treba ukvarjati z resnico o najinem odnosu. Morda me v resnici želi prizadeti in nekaj sporoča, a jaz ostajam gluha. • Nehvaležnega znanca ne doživljam kot tistega, ki me izkorišča, ampak rečem: »Pač ne more dajati, revček, ker je toliko trpel v življenju«. Tako ni treba razmišljati, kako ravnati z resnično nehvaležnostjo, in opažati, da se ne znam postaviti zase. • Sorodnik že petič naredi kaj, kar nas boli, in se površno opraviči. Zavest, da nima namena ničesar spremeniti, preobrazimo v »Bo že razumel, prej ali slej bo cenil, kar dajem, ni kriv, če so ga tako vzgojili.« Izognemo se trudu za pojasnjevanje svojih potreb in vztrajanju, strahu, da ne bomo sprejeti itd. • Mama prezre našo željo in ne upošteva neke naše zelo občutene potrebe. Bolečino preoblikujemo tako: »Saj ni tako važno! Zakaj bi se zapičila v te stvari, potem samo trpim? V bistvu je dobra in me ima rada.« S tem se izognem razmišljanju o bolj enakopravnem odnosu oziroma o tem, kaj jaz lahko naredim za spremembe. Posledice Kaj se začne dogajati, če postane to naš življenjski slog? • drugi nas doživljajo kot ljudi, ki jih ni mogoče resnično prizadeti, saj vse prenesejo, in so torej drugačni od njih samih, manj potrebni razumevanja, podpore in obzira, saj to vsak dan dokazujemo; • naše življenje ne sloni na realnih odnosih, ampak na prepričanjih o teh odnosih • od drugih prejemamo vedno manj in obenem se silimo v vedno več dajanja in se vedno globlje slepimo. Ljudem pa sporočamo marsikaj, česar se običajno ne zavedamo: Vse, kar nareditre, bom razumela(a) kot dober namen. Vedno boste v mojih očeh ali nedolžni ali nesposobni biti odgovorni ali še nezreli. Verjel(a) bom, da me upoštevate, pa čeprav bodo vsa dejanja govorila nasprotno. Verjel(a) bom, da hočete biti z mano bistveno drugačni, hvaležni, dobri in spoštljivi, a vašega resničnega namena ne nameravam preverjati. Obenem bom verjela(a), da lahko ljubeče živim ob vas, sproti odpuščam in se veselim odnosa z vami, čeprav se nikoli ne odzovete na moje želje. Samoponiževanje ne vzbuja spoštovanja Ali mislite, da bi vi sami - če bi se vam kdo tako izpovedal - čutili, da tak odnos vzpodbuja vaše najboljše sile in vas usmerja v ljubezen? Bi začutili, da želite veliko dati tej plemeniti osebi? Odnosi rastejo iz resnice Nočem reči, da moramo očitati, kuhati zamero, napadati druge. Nočem reči, da ni prav odpustiti, kdaj potrpeti in prezreti malenkosti. Toda kadar postaneta samozatajevanje in popustljivost vsakodnevna praksa, izgubimo dušo in vest. Nikoli ne zgradimo toplih odnosov, če to počnemo. Ljubezen lahko raste le, če se zakorenini v resnici. Dokler niti sebi ne povem, kaj moj organizem zaznava v odnosih, in koliko srčne pozornosti doživljam, gradim na iluzijah in prevari. Varam sebe in varam drugega, ki ne ve, kaj se mi zares dogaja. Vse se začne s tem, da si povem, kaj vidim in čutim. Šele potem lahko tudi drugemu povem svoje želje in vztrajno, a spoštljivo hodim proti svojemu cilju. Iluzije nas vodijo v pekel, v razdor, v osamitev, in naša moč odteka v brezna samoprevar in samozatajevanja brez dna. Spoštujmo resnico drugega, tudi kadar je do nas rušilen in napadalen. Vsak človek si zasluži vsaj to, da ga vidimo v tem, kar zares počne. Šele ko mu vidimo globoko v oči in srce, se odpre pot za ljubezen. Včasih je zelo težko videti, kar je vsem očitno. Podarimo si moč čistega zrenja, iz nje raste raste globoka sreča.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...