Pojdi na glavno vsebino

Jokati sredi sveta?

Jokati sredi sveta?

Nadaljujem s članki o pravičnosti, ker je to steber metode Vere vase in izvor veselja do življenja.

Kot je ugotovila Josipa, brez pravičnosti nikoli ne pridemo iz verig svoje osebne zgodbe, pa naj tudi romamo iz terapije v terapijo. Osnova pravičnosti pa je vpogled vase brez sprenevedanja, a tudi brez obosojanja. Veselje privre iz nas kot čist izvir ozdravljene duše, ko vsaj v glavnem prepotujemo svojo zamero do lastne usode s prepoznavanjem svojih novih možnosti.

Pritoževanje je naravno ...

Pritoževanje se zdi dejavnost, zato tarnamo: upamo, da s tem delujemo na dogajanje To je prastara drža človeških skupnosti, ki so – na primer v likih starozaveznih prerokov - klicale višjo silo. (To antropološko razlago sem brala v reviji Riza in se mi zdi osnovana). Tožba pravičnega, tako se zdi, naj bi priklicala poseg od zgoraj, ki bi zadostil Pravici. Vsi smo kdaj videli umetniške slike trpečega človeka, ki dviga roke proti nebu, žuga in nagovarjja Varuha pravičnosti, naj končno poseže. Če ne morem nič proti domnevnemu sovražniku, se mora postaviti zame tisti, ki to zmore. Pogosto so verstva sveta to težnjo prevzela in svoje vernike zbrala okrog Sodnika, ki bo vzpostavil red, kaznoval krivične in rešil pravične. Toda vsaka vera, ki kliče poravnavo od zgoraj, v resnici kliče Maščevalca, kajti človek, ki se počuti poteptan in potreben zaščitnika, se je v resnici odpovedal resnici o svoji vpletenosti, s tem pa tudi svoji moči poseganja. Predstava sebe kot nedolžnega mučenika nam nudi priložnost, da se odtegnemo resnici o svojem sodelovanju s krivičnostjo, ki sicer obstaja, a proti kateri nikoli nismo resnično delovali. Zakaj? Ker bi zato, da bi to lahko delali, morali biti srčni, predani ljubezni in jasnovidnosti v vse, kar se dogaja. Pa vidimo le svoje rane, ujeti v osebno zgodbo, ki je ne vidimo v celoti, da bi lahko res ocenili, koliko je možno kaj storiti zelo drugače in si pomagati s korakom veni z tragedije.

... za otroka

To je drža otroka. Pridite, starši, in odpravite moje pomanjkanje, mojo bolečino, mojo lakoto. Dajte mi vse, česar sem potreben, in odpravite, kar ne gre. Vi ste poklicani, da to storite zame. Otrok vidi, kaj mu manjka, a zaradi omejenosti svoje moči in izkušnje ne more tega narediti sam. Kako lahko dojenček spremeni svoj položaj razen z jokom? Odrasli pa ni visok 50 cm, nepismen in popolnoma odvisen od staršev, a koliko odraslih stoji sredi sveta v svoji plenički v solzah, ker nihče ne poskrbi zanje?

Svet, ki ga potrebno obsoditi in kaznovati ...

Ta tragična slika se mi je prikazala, ko sem razmišljala o sebi v preteklosti. Koliko tarnanja, obosojanja, kako zelo sem se počutila uboga, zapostavljena, nemočna, in kako krivičen se mi je zdel svet, kako potrebne radikalne kazni za vse krivičnike. Da, nujno sem morala protestirati in stopiti na stran ponižanih, se pravi predvsem sebe … Šele danes lahko vidim vse zamujene možnosti, vse, kar je bilo (v teoriji) dosegljivo, resnično ponujeno, a sem odklanjala. To zdaj vidim pri drugih in vem, da jim težko pojasnim, kako je ta drža nesrečna in nestvarna. Kako povabiti drugega ven iz megle pritoževanja?

... in še najprej sebe

V tej drži smo prve žrtve mi sami. Po eni stranismo mučeniki, po drugi polni zaničevanja do sebe, ker nismo znali vzpostaviti pravičnega sveta v svoj prid, torej smo uboge, klavrne in nesposobne, poteptane reve. Kako lahkov tej drži naredimo kaj res dobrega in novega zase?

Sočutna pravičnost rodi veselje

To sem napisala kot pričevanje, saj ne poznam nobene druge poti ven iz stiske kot tiste, ki sem jo prehodila sama. Hočem povedati, da pot obstaja in da je vsak dan, ko vztrajamo v pomilovanju sebe, zavrnjena milost. Vabim vas, da začnete in nikoli ne odnehajte.

Usmilimo se sebe. Podarimo si pot v veselje.

Naj otrok, ki stoji sredi sveta in joče, zaspi v vašem odraslem naročju, naj najde tistega, ki bo poskrbel za njegove potrebe. To smo lahko le mi sami. Res, verjetno se moramo šele naučiti, kako to speljati, koga najti, ki nas bo podpiral na zahtevni poti, a prvi korak je vzeti nase svoje potrebe in se zavzeti za svoje edino življenje.

Pristna pravičnost do sebe in drugih rodi VESELJE. Odpre obzorje možnosti in verige nas spustijo. Zato nas njen dotik pozdravi in po teh sadovih jo spoznamo!


Oznake: pravičnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...