Pojdi na glavno vsebino

Jasnost je skromna

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Jasnost je skromna

Zmeda nastane, ko zahtevamo od sebe več, kot smo trenutno sposobni izpeljati.

V zmedenosti je skrito dvoje: precenjevanje sebe in obsojanje sebe.

Primer.

Jutro. Ob osmih moram zdoma. Ura je sedem, rada bi šla na sprehod, to sem si pred časom obljubila. Zaspana sem, rada bi še ostala v postelji. Rada bi kaj prebrala in napisala, rada bi naredila načrt za dan. Vse to mislim in čas teče. Zdaj je že pol osmih, vmes sem prebrala nekaj po mobitelu in nisem naredila niti ene od teh stvari ...

To se nekaterim dogaja ne le kakšno jutro, ampak cel dan in cel teden. Nekaterim pa kar celo življenje. Želim tako nadaljevati tudi danes? Poskusimo narediti prvi korak iz te velikopotezne nemoči.

Jasnost je najprej v tem, da si povem, da vse, kar želim narediti v pol ure, ni mogoče. Ko resno vzamem to ugotovitev, se lahko vprašam: kaj od tega bi zmogla, da bom imela boljši občutek? Lahko sprejmem zapravljeni čas kot podatek o delu sebe, ki ne zmore jasnosti, in si ga dovolim ter se vprašam, kaj s preostalim časom? Kaj je zame možno v pol ure glede na to, kako se počutim, in za kaj se lahko odločim v petih minutah?

Kot vidimo, je ključno dvoje: opaziti, kako se počutim zmedena in obenem zahtevna, in skromnost, da si to povem brez obsojanja in obupovanja. Sem samo človek v zmedi in utemeljen razlog očitno obstaja. Tako se začne osnovna jasnost, ki pomete z neskončnimi možnostmi (ki jih v resnici ni) in s prav tako neskončno zahtevnostjo do sebe (ki tudi nisem sposobna vsega, kar hočem, in to dokazuje čas, ki sem ga že zapravila).

Ljubezen je skromna in stvarna. Spoštuje opažena dejstva. Govori, naj naredim, kar je zdaj možno, in naj uporabim, kar imam. In naj bo dovolj to, kar speljem, ker očitno drugega ne zmorem in si ni kaj očitati. Sem to, kar vidim, da delam, samo s tem razpogam za VEČ.

Učinkovitost, odločnost in vera vase ter moč, da načrte izpeljujemo iz ure v uro, se ne rodi zato, ker se brcnemo, oštejemo in začnemo vse drugače. Rodi se iz tega, da se iz ure v uro soočamo s tem, kako realno živimo, in naredimo po malem kaj takega, kar prinaša olajšanje, redči meglo in prebuja odgovornost do svojega dragocenega časa. Tako se rojeva ves možni VEČ.

Ljubiti svoj čas je nekaj skromnega in toplega, kot pomladno sonce, v katerem še ne zorijo češnje.

Ne priganjajmo se v zrelost, ki je še ne zmoremo. Samo tako se lahko dopolni kaj hranljivega.

Uživajmo v MOŽNEM. Ker je veliko več kot nič in ker prebuja življenje!


Oznake: osebna rast zmeda

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...