Pojdi na glavno vsebino

Izkopati obrambni jarek

So ljudje, ki zaradi težav s sabo ne morejo drugih imeti radi, ne znajo delovati brez sovražnosti, nočejo se odpreti bližini. Vsak od nas jih srečuje med sorodniki, kolegi, znanci ali tujimi ljudmi. Nismo jih dolžni spuščati v svoj prostor, da tam nemoteno rušijo, kar smo zgradili.

Taki ljudje so polni naboja in iščejo način, da bi si nas podredili z ustvarjanjem slabih občutkov: sporočajo nam, da smo hudobni, napačni, da imamo preveč, da jih mučimo s svojo naravo, željami in izražanjem sebe, da jih ne znamo imeti radi, da so nesrečni zaradi nas, da smo kruti do njihovega trpljenja, ker jim ne ustrežemo v njihovih zahtevah, da se zaradi nas počutijo neupoštevane in povožene ...

Nazadnje zberemo dovolj dokazov, da res ne želijo ven iz te drže. Takrat nastopi čas za kopanje obrambnega jarka. Jasno je, da so se odločili za življenje na drugem bregu, na svojem ozemlju očitanja, nesreče, prikrajšanosti – in zato grenke napadalnosti. Ne more biti drugače, kajti če se odpovemo ljubečemu življenju, se v nas naseli vojna, obsedeno stanje.

Obrambni jarek pomeni, da se odpovemo iluziji o možni bližini in sprejmemo resnico: drugi ne želi živeti z nami v ljubečem prostoru srečevanja in iskrene izmenjave. Pravico ima, da to izbere. Težko si to priznamo, težko to gledamo z odprtimi in jasnimi očmi in z mirom v srcu. Boleče je, ko postane definitivno jasno, da smo gojili iluzijo brez osnove. Drugi je izbral drugače, kot smo sanjali. Vedno lahko še upamo, da se bo premislil, a trenutna resnica je to, kar dela zdaj. Samoobramba je zdaj nujna, naivna odprtost je pogubna in neodgovorna do sebe. Če bo drugi uničeval, bomo vedeli, da smo sokrivi za svoje bolečine.

V jarek ne natočimo goreče smole, ki bi ga ustavljala, bolečih besed, zavračanja. Vanj speljemo le živo vodo ljubezni in resnice, vodo, v katero sami stopamo vsak dan in v njej prejemamo svojo moč. Sami lahko stopamo v to nizko vodo, v njej se počutimo žive in blizu vsemu dobremu. A v naš svet lahko stopa le, kdor gre tudi sam vanjo, stopa čez in pusti, da ga pravični tok umije in oživi.

Kdor noče ljubiti, doživlja to vodo kot smrtonosno kislino, ki ga razjeda in ubija. Boji se je, ker ga razkriva sebi in drugemu. Zato ne bo stopil vanjo, če je poln napadalnosti, uničevalnosti ali zavisti. Dokler je med nami in njim ta voda, smo varni pred njegovo rušilnostjo. Morda nas bo skušal prepričati v premirje in bo začano izjemno prijazen. Ne nasedajmo, raje vedno spet poglejmo, ali stoji v živi vodi, ko nam ponuja tisto, kar si tako hrepeneče želimo.

Zato ni potrebno, da bi delali kaj posebnega za samoobrambo. Dovolj je, da ga jasno vidimo, ko noče čez vodo: kaj ga žene, kaj izbira tudi danes, zakaj bi hotel biti znami, kateri so nameni. Dovolj je, da vidimo, kar je: če čuti, da je viden, se bo držal daleč, kajti jasno bo zaznaval, da je med njimi in nami živa voda. Ne bo stopil vanjo, za nobeno ceno, raje se bo odrekel vstopanju v naš prostor. Na drugi strani bo sicer očital in morda tudi strupeno, skrito ali odkrito rovaril, a mi se bomo počutili nedosegljive, varne in mirne.

Naša naloga je samo izkopati jarek in spustiti vodo iz izvira, ki ga obiskujemo. Živeti v resnici in ljubezni vsak dan na novo, biti skromni v odkrivanju vsega, kar je v nas, svetlega in temnega, nas varuje. Biti na svojem bregu ne pomeni, da je pri nas vse popolno in da smo brez madeža, ampak le, da smo pripravljeni videti vse, za vse prevzemati odgovornost ter iskati ljubeče odzivanje.

Vse ostalo naredi živa voda.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...