Pojdi na glavno vsebino

Izhod v svetlobo

Izhod v svetlobo

Včasih draga oseba naredi kaj nepoštenega in tedaj se vprašamo, kaj pomeni delovati pravično in obenem drugega ne poniževati.

Opaziti nepoštenost (vse oblike prevare) in jo odločno zavrniti sploh ni preprosta stvar. Težko jo vidimo, če nam je drugi drag: partner, starši, otroci, bratje in sestre, dragi prijatelji, dragocen sodelavec, občudovan učitelj ... Težko jo seveda opazimo tudi pri sebi, saj smo vedno nepošteni iz globoke obrambe nečesa zelo bolečega, otopeli ali zagrenjeni (o tem drugič).

Včasih draga oseba naredi kaj nepoštenega in tedaj se vprašamo, kaj pomeni delovati pravično in obenem drugega ne poniževati. Seveda je najlažje reči, da ni storil nič hudega in zatisniti eno oko ... in potem drugo ... dokler ne postanemo popolnoma slepi. Slepota pa vedno vodi v nesrečo, ker povzročitelja in njegovo žrtev poveže v uničevalno sodelovanje. Skratka, obravnavati nepoštenost je zahtevna zadeva, ki nas vedno osebno nagovori in vplete, spomni na naše izkušnje in grehe, pa čeprav jo gledamo od daleč.

Se spominjate stare pesmi Med iskrenimi ljudmi? Spominjam se teh dveh verzov:
"Med iskrenimi ljudmi
so preproste vse reči …”

Res, vse naj bi bilo preprosto. Drugi naj bi preprosto priznal, da je ravnal narobe. Mi naj bi preprosto opazili, da je to res zelo narobe in da ne moremo tega zanikati ali zmanjšati zato, ker je sicer dober človek, ker nam ni naredil nič hudega in ker drugi počnejo veliko hujše stvari, pa nikoli ne plačajo za to in tudi kesajo se ne. Kar kdo stori, naj bo obravnavano preprosto in jasno: v resničnem in samostojnem okviru enega samega ključnega vprašanja: ”Je bilo to dobro in pošteno?” Vse ostalo so detajli, ki ne spremenijo bistva zadeve.

Vsi smo vabljeni, da opažamo nepoštenost. Ne zato, da se zgražamo in drugega linčamo, ampak da živimo v jasnosti in brez sprenevedanja in prispevamo nekaj, da se stvar ne ponovi. Vsak greh je mogoče priznati, se opravičiti in poiskati poravnavo. Vsak zanikan in zmanjšan greh pa deluje naprej kot zlo v osebi sami in okolju in ne more biti odrešen.

Tisti, ki je trenutni grešnik (enkrat smo to vsi bili ali bomo, vsak na svojem področju), naj bi se spustil vase, pogledal, kaj ga muči, da tako ravna, in kaj bi si res želel zase. Obenem naj bi se poglobil v doživljanje svoje žrtve in v škodo, ki jo je povzročil. To je težek korak, in šele ko ga izpeljemo, je možno resnično kesanje. Dežurni grešnik se namreč skuša tolažiti s tem, da podcenjuje bolečino drugega in škodo, ker se tako izogne trpljenju. Sprejel naj bi pomoč na poti v kesanje in poravnavo, ker je zahtevna, mučna in pogosto dolgotrajna. Ob podpori vere vase in jasne zavesti, da ne sme odnehati, dokler proces v nas ni dopolnjen, bo vzdržal in speljal svojo preobrazbo.

Tudi tisti, ki je trenutna žrtev krivice, ima svojo nalogo. Pogleda naj v svojo bolečino, si jo prizna in najde okolje, kjer jo bo lahko prebolel in poskušal odpustiti in sodelovati pri poravnavi po svojih močeh. Iskreno do sebe in drugega.

Vsi, ki to gledamo, lahko damo svoj prispevek. Takega, ki ga zmoremo, in ki gradi.

Zato smo v tej globoki zimi povabljeni, da odkrivamo milost in moč iskrenega prevzema odgovornosti za storjeno ali videno, moč kesanja, iskrenega odpuščanja in iskrene poravnave. Da se bo lahko spet rodila pomlad v odnosih ... osebna in slovenska pomlad.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...