Pojdi na glavno vsebino

IZČRPANI ŽE PRVI TEDEN?

V italijanski raziskavi o stresu med javnimi uslužbenci z naslovom Getsemani (!!) so ugotovili, da je v primerjavi z ostalimi kategorija učiteljev (osnovne in srednje šole) do trikrat bolj podvržena izgorevanju kot ostale. Vloženih je bilo že nekaj zakonskih predlogov za posebno zaščito psihofizičnega zdravja delavcev v tem poklicu, a potem ni bilo nič iz tega. Pa bi bilo potrebno.

Izgorelost se začne v otroštvu Najbolj zanimiv se mi zdi podatek, da se stresno stanje bodočega izgorelega učitelja (velja pa tudi na splošno za ostale) nastavi v otroštvu. Kandidati za izgorelost so prizadevni, delavni šolarji (predvsem deklice) z nadpovprečnim čutom dolžnosti in visoko stopnjo zahtevnosti do sebe ter s težnjo, da si nalagajo zadolžitve ter prevzemajo odgovornosti do skupnosti. V šoli doživljajo, da je ta drža nagrajena in da prinaša zadoščenje in naklonjenost učiteljev. Ti otroci prinašajo to težnjo iz svojega značaja, iz družine, ki tako živi, pa tudi iz pomanjkanja vere vase, kot so. Želijo si dodati neko »dodano vrednost«, ki jim manjka v doživljanju sebe. Pogosto opazimo, da vidijo ostale kot brezbrižne in premalo odgovorne in da morajo zato oni poskrbeti za skupno dobro. To postane potem življenjska drža in življenje nas ne nagrajuje, če tako živimo. Nasprotno, kajti te drže ni mogoče trajnostno vzdrževati in nas izčrpava, obenem pa druge navaja na izkoriščanje. V izgorelosti je mogoče z vmesnimi pavzami živeti leta in leta. Priganjači samih sebe Človek se značajsko vse bolj izmaliči, postane do drugih razdražljiv, krivičen in obsojajoč do celega sveta, poln bolečih fizičnih simptomov, nazadnje pa zastane v kronični depresiji in osamljenosti. Vidi, kaj je narobe v okolju, nikakor pa ne vidi svoje drže in zlasti ne vidi, kako se je nekoč vse začelo. Kajti vsi se vržemo v prekomerno prizadevnost zato, ker se počutimo nebogljene, nevredne spoštovanja, če opuščamo svojo nadpovprečno pridnost. Garamo, da bi proizvedli dokaze za svojo vrednost, da bi zasijali, da bi bili ovrednoteni in da bi se počutili dragocene. Iščemo občutek, ki bi nas pomiril: občutek, da je smo storili toliko, da več ni mogoče in da smo izjemni. To pa je seveda samo druga oblika iskanja starševske ljubezni. Zato je boj s stresom neuspešen, če vidimo samo druge in samo vse, kar od nas po krivici zahtevajo. Tisti, ki največ zahtevajo, smo namreč mi sami. če rečemo, da »ne moremo drugače«, pomeni, da je nekdo v nas, ki to govori, in ki je naša avtoriteta. Poglejmo ga od blizu: kdo je, kaj hoče, koliko nas ima rad in zlasti: kam nas bo pripeljal, če ga ubogamo? Kdo bo pa to naredil, če jaz ne naredim ... Vedno se bo našel dežurni priganjač. Rešitev ni v tem, da iščemo prostor brez teh ljudi, čeprav je včasih potrebno tudi iskati novo delovno mesto. Rešitev je v tem, da prepoznamo notranjega priganjača in ga razrešimo njegove službe. Samo tako bomo lahko izstopili iz drže žrtve, junaka, ki hoče od sebe vedno največ in brez tega ne more. Če čutimo, da ne znamo odkloniti nobenega bremena, če se vedno ponudimo, ko vsi ostali rečejo, da nimajo časa, ko govorimo »nekdo pač mora to narediti«, ko nam domači dajo vedeti, da smo vedno bolj odsotni, raztreseni, hladni in z mislijo drugje ... bi nam morali zazvoniti vsi alarmni zvonci. Življenje nam sporoča, da smo krenili proč od bistvenega v življenju in da se ženemo za prividom iz neke sle v nas, ki je nenasitna in otroška. Z občutkom odrasle odgovornosti to nima nič. Nismo preveč odgovorni, premalo smo odgovorni. Postati odrasli in odgovorni Odrasli ne pada v izgorelost, ker jasno čuti, da je poklicno življenje čez svoje meje, v katerem žrtvujemo telo, srce in osebne odnose, uničevalno in brez prihodnosti. Ne dopušča, da bi kdo krojil njegov odnos do tega, kaj je ali ni nujno. Ko se nam prvič zazdi, da je sprostitev odveč in da je treba nujno kaj postoriti, pomeni, da smo na meji: in da je treba TAKOJ spremeniti smer ... preden postane izgorevanje navada. Dokazano je, da se izgorelost zaostri prav zato, ker se človek ne zaveda, kaj se mu dogaja. Pot nazaj je vse težja, ker bo videl samo druge, obtoževal druge in odklanjal vsako soočenje s svojimi čustvi. Poslušajmo opozorila svoje tihe modrosti in ne čakajmo, da nas bodo razbremenili drugi. Zadihajmo svobodno in odložimo svojo preveliko prizadevnost. Delali bomo več, bolje in z lažjim srcem, če bo delu prepovedano, da bi zaraslo naše življenje in zadušilo vse, kar želimo, da cvete na našem vrtu. Učitelji, kaj učimo? In še nekaj na koncu za učitelje: če naj učimo otroke, kako živeti dobro življenje v tem napetem svetu, je važen predvsem vzgled ... .

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...