Pojdi na glavno vsebino

Iz take smo snovi kot glas ...

Oči in nos je mogoče zatisniti, usta lahko zapremo, a uho ostaja odprto v svet. Lahko si pokrivamo ušesa, a kako preprečiti zvoku, da bi ne prodrl v naše možgane? In kako ustaviti moč glasbe, ko nas zajame? V zapisu najdete nekaj misli, ki so se mi porodile ob branju knjige Alfreda Tomatisa Uho in življenje.

Sluh zasluži posebno mesto med človekovimi čuti in je verjetno najbolj počlovečeno čutilo, predvsem pa je zvok najhitrejši in najbolj neposreden, zelo težko ga je filtrirati. V primeru, da gre za grozljive ali boleče vtise, je zvok neprimerno hujša izkušnja. Slišati, kako kdo kriči od bolečine, je veliko huje, kot če ta prizor samo gledamo. Moč, ki jo ima nad nami glas ljubljenega človeka, je zelo velika. Živo nam pričara njegovo navzočnost, ponazori stik z njegovim telesom, veliko bolj kot slika. Zvok potuje skozi amigdalo, medtem ko vidne živčne poti ne, zato v hipu začutimo strah ali napadalnost v glasu človeka, ki nas nagovarja. Obrazna mimika nas lahko preslepi, glas (na primer po telefonu) pa težje. Glasilke procesirajo čustva in občutljivo drhtijo v žalosti in veselju, težko jih obvladamo z zavestjo. Prav tako je tankočutno našo uho, ki zelo natančno dojema čustva v glasu ... Vizualni vtisi potujejo počasneje in so manj intenzivni. Pred rojstvom smo potopljeni v filtrirane zvoke, prevladujejo visoki toni in ritem (materin glas in bitje srca). Doživljamo arhaično zavarovanost v polsenci votline, napolnjene z mehko vodo, zliti z omehčanimi glasovi. Alfred Tomatis govori o tem, da se moramo tudi slušno roditi. Visoki toni so tisti, ki dobesedno »animirajo možgansko skorjo in telo«, kot pravi v svoji knjigi Uho in življenje. Na ta način je poskušal filtrirati materin glas za tiste otroke, ki so imeli hude duševne motne, motnje navezanosti in motnje v komuniciranju, da bi jih navezal na voljo do življenja, ki so jo nekoč doživljali. Poslušali so večkrat dnevno po pol ure posnetkov (več tednov), v težjih primerih pa je vztrajal tudi več kot pol leta. Šele ko začne otrok uživati v zvočnem vesolju, pravi Tomatis, se lahko začne čiščenje zvoka in postopno prehajanje v svet, kot ga doživljamo po rojstvu. Uho se mora izprazniti in prepoznati materin glas, ki je zdaj drugačen, prepoznati mora svet in sebe v njem. Takoj po rojstvu je vesolje razsuto in se mora šele sestaviti v občutke, ki jih bo mogoče prepoznavati kot svoje. A prvi hip je vse tuje in nedoumljivo, ne more biti dom. Psihogeneza zahteva svoj čas in šele postopoma je mogoče začutiti, da smo del sveta, ki ga zdaj slišimo “v živo”. Vstop v realni svet se zgodi po sluhu, ki se mora roditi kot sluh rojenih ljudi, ne več kot sluh v maternico povitega bitja. Zvočna pokrajina se tako naseli v otroka, ta pa s svojim sluhom in glasom pa naseli svoj mali svet. Zlitost z materinim glasom je zvočno vesolje, ki postaja tudi bivanjsko vesolje, prostor poslušanja in slišanosti, potovanje glasov, na katere smo se vsi nekoč uglasili. Zvok potuje v nas, odmeva v naši lobanji in kosteh ... res bi lahko rekli, da nas oblikujejo glasovi za nas najpomembnejših ljudi ... Ko drugemu prisluhnemo, se celo telo spremeni v organizem poslušanja. Na stotine mikrogibov, ki bi jih zabeležila izredno natančna kamera, spremeni vse v nas: držo glave, vratu, dihanje, gibe rok in nog, valovanje trebušnih mišic in zategnjenost križa in ramen ... Poslušati pomeni, da nas zvok pregrnete tako kot mehko glino ... in potem nismo več, kar smo bili. Pazimo, kaj poslušamo, ker to postajamo ... in pazimo, kako govorimo, ker naš glas potuje naravnost v sočlovekovo srce.

Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...