Pojdi na glavno vsebino

Ven iz pomanjkanja čez brzice

Ven iz pomanjkanja čez brzice

Nekaterih dobrin trenutno nimamo, nekatere so za vedno izgubljene, nekaterih nikoli ne bomo imeli. Važno je vedeti, da je tako, in iz te resnice oditi na drugi breg.

Težko se je soočiti s tem, da nekaterih stvari ne moremo imeti in da bo vedno tako.

Draga oseba, ki je odšla drugam. Neizpolnjena ljubezen brez odziva, ki je zaprla vrata za vedno. Otrok, ki nas je zapustil. Bolezen, ki nam je vzela svobodo premikanja, vid, besedo.

Globoke, redke in velike žalosti, pa tudi vsakdanja soočanja z neizpolnjenostjo delujejo podobno. Vse to so izkušnje nemoči, ko je potrebno občutiti, kaj nam ni dano, pa s celim bitjem hrepenimo, da bi tisto dobili nazaj, zadržali ob sebi, imeli. Takrat je nevarno, da ostanemo na bregu reke, ki teče pred nami. Vse se rojeva, premika, išče pot do svojega morja, mi pa stojimo vkopani in ne moremo zapustiti prostora svoje žalosti, svoje lakote, svojega pomanjkanja. Kaj naj počnem, če je bolečina tako velika, če sem tako lačen razumevanja, bližine, tolažbe in ljubezni, da komaj diham, in če vidim, da ne morem dobiti, kar tako potrebujem?

To so trenutki velikih odločitev.

Ena je ta, da ostanemo vkopani. Vse bo teklo mimo zaman. V tem stanju lahko preživimo leta in leta. Neutolažljivo pomanjkanje bo postalo naš habitat. Okrog nas se bo zasejalo in razraslo, kar sodi v našo klimo: samotne rastline, ki iščejo mraz, trnovo grmovje, ki uspeva na trdih tleh, lišaji, ki preživijo v pomanjkanju vsega, organizmi, v katerih življenje ne odneha, a se ne more razcveteti.

Druga je ta, da gremo čez. Gre za odločitev, da zapustimo trdi prostor golega preživetja in gremo iskat nove možnosti za naselitev, nov in toplejši habitat. V tem premiku prebijemo negibnost grenkobe in obžalovanja nad vsem, kar ni. Pot čez reko pa izpeljemo le, če je naša odločitev nepreklicna. Če po poti oklevamo, izgubimo vso moč in se bomo morali vrniti.

Potem začnemo plavati čez. Treba je premagati brzice, včasih najdemo skalo, da se odpočijemo, včasih je del reke miren in spokojen, včasih leže megla in ne vidimo skoraj nič. A pomembno je, da se ne vračamo nazaj. Ko zagledamo drugi breg, pomeni, da je najhujše mimo in da smo na poti v novo. Zagledati drugi breg pomeni, da se ozrem nazaj in vidim, da si ne želim več na staro in da namesto pomanjkanja zdaj iščem nekaj, kar bi ljubila z isto predanostjo, kot sem ljubila svoje umrle sanje. Z isto močjo, z istim navdušenjem, z istim veseljem kot takrat, ko še nisem vedela, da je mogoče izgubiti, kar mi je najdražje.

Lahko zaživimo in pridemo iz hudega pomanjkanja, a treba je čez veliko reko. In potrebni so drugi, tisti preživeli, ki so na drugi strani in nas kličejo.

Tu smo, da kličemo drug drugega, ko je megla najbolj gosta in drugi breg še daleč. Nihče se ne reši sam.


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...