Pojdi na glavno vsebino

Iz mrtrvega živo

Zapustiti, kar smo izgubili, je težko. A žalovanje včasih traja tako dolgo kot življenje in vzame prostor vsemu v nas, kar je še možno in želi odgnati.

Težko opazimo, koliko je v nas zakopane grenkobe in zamere. Ni se težko ločiti od svoje žalosti, najtežje se je ločiti od očitanja usodi, da nam ni dala, kar je obetala, in od zavisti, da je komu uspelo, nam pa ne.

Ta oblika zavisti je najbolj uničevalna. Njen cilj je rušenje upanja v svetu in v nas samih, povzročanje bolečine in razočaranja. Obetamo si, da nas bo žalost drugih potolažila, čeprav se v resnici največkrat ne zavedamo, kaj nas žene, ko pobijamo veselje okrog sebe. A s tem uničujemo svoje lastno upanje, saj svoje sile usmerjamo le v dokazovanje, da lepo in dobro ne obstajata – ne za nas in in niti za druge.

Te uničevalnosti je veliko v našem okolju, skriva pa se tudi v na samih. Prav tu lahko največ naredimo.

Kadarkoli zakopljemo vase grenko razočaranje, namesto da bi se poslovili in odžalovali, kar v nas umre, vase sprejmemo virus zla. Ljubezen, ki nas edina lahko brani, se mora umakniti, mi pa dajemo prostor zasevkom nevidne zavistne hudobije, ki začne kot rak razjedati živo in zdravilno v nas.

Sanje nas povezujejo z življenjem le, če v njih ni več nobene žalosti. Vera vase se začne, ko se poslovimo od razočaranja.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...