Pojdi na glavno vsebino

Iskati pozornost na pošten način nas krepi

Iskati pozornostpo ovinkih deluje kot past, ki si jo nastavimo sami.

V naši kulturi težko izržamo želje naravnost. Če smo ženske, pa še posebno.

Po eni strani se nam zdi poniževalno naravnost prositi in na glas povedati: “Rabim pozornost in posluh, tega sem zdaj zelo zelo potrebna. Ali me lahko prosim poslušate in občutite?” V ozadju delujeta prevzetnost (Jaz že ne bom prosila) in strah (Kaj, če me bodo zavrnili in se mi posmehovali?”) Vsaka možnost, da bomo zavrnjene, se zdi ponižanje. Toda kdor nam ne more česa dati, pač ne more. V čem je to poniževalno za nas?

Kje smo se naučile , da tako občutimo drugega? In ali je pravično do ljudi, ki so zdaj ob nas, da jim to pripisujemo?

Poleg tega vse skupaj še poslabša privzgojeno pričakovanje do sebe, da dokazujemo svojo plemenito vzvišenost: me namreč ne potrebujemo podpore, me jo dajemo. Zato nas je sram lastnih potreb, namesto da bi jih spoštovale.

Zato pogosto molčimo in tiho tlačimo lakoto po pozornosti, a rešile smo svojo "čast". A na dnu deluje velika in neuslišana potreba po pozornosti in ni je mogoče utišati. Izrazila se bo kot vedenje žrtve. Morda nas bo bolela glava, morda bomo padle v nezavest (kot v prejšnjem stoletju …), zbolele ali se poškodovale. Skratka, če se nam zgodi kaj objektivno hudega ali bolečega, lahko prikličemo pozornost in dobimo nekaj topline, obenem pa se nam ni treba zavedati, kaj delamo. Ta strategija seveda dolgoročno sili v šibitev svojega telesa, v samopoškodovanje, v megleno nedostopnost v odnosih, v tiho grenkobo, ker nam je vedno tako težko priti do pozorne bližine. Stki z ljuudmi ne morejo zaživeti, prave topline ne dobimo, ker je izsiljena.

Obenem nas je sram pred seboj in si zamerimo, da si ne upamo biti, kar smo, in pošteno izraziti, kar iščemo.

Rešitev je v tem, da si priznamo, kako zelo smo potrebne pozornosti, in da to tudi povemo ljudem, ki nas lahko začutijo. Kjer smo na varnem, tam lahko vsk dan vadimo pristno izražanje svojih potreb.

Počasi se bomo nahranile in se naučile doživljati, da smo drugim ljube in da nam ustrežejo, če povemo naravnost. n4e sramujmo se sebe, ko nas je strah. Človeško je. ne sramujmo se sebe, da igramo in se pretvarjamo za žrtve, ker je človeško. Bodimo nežne do sebe, usmiljene in podprimo željo po pozornosti in časnem izhodu.

In svet bo postal dom, v katerem ne zmanjkuje več hrane za našo vsakdanjo lakoto.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...