Pojdi na glavno vsebino

Iščimo tam, kjer lahko najdemo

Mnogi ljudje še vedno iščejo pri starših tisto, česar ti ne morejo ali nočejo dati. Nesrečno vztrajajo, leta in leta upajo v razumevanje, sprejetost, pohvalo, dobre besede ... in jih nikoli ne dočakajo. Z isto močjo, kot se oklepajo upanja v starše ali jeze nanje, se oklepajo prepričanja, da jim nihče drug ne more dati tega, kar jim tako zelo manjka, in da so starši nenadomestljivi v našem čustvovanju. Ali je res tako?

Ali se vam je kdaj zgodilo kaj podobnega? Bili ste žalostni in potrti, potem pa ste srečali koga, ki vam je rekel dobro besedo in nenadoma je bilo vse lažje, skozi temo je posvetil žarek in dan je bil lepši ... Prišli ste v bolnišnico, prestrašeni in v bolečinah ali z bolnim otrokom, potem pa ste naleteli na prisrčno bolničarko ali zdravnika, ki je s toplimi besedami potolažil vašo stisko ... V službi ste doživeli ponižanje ali hudo krivico, potem pa vam je kolega ali kdo drug, ki ga cenite, potrdil vašo vrednost in vam vlil novih moči ... Ali pa ste v krizi in obupovanju našli knjigo ali slišali predavanje, ki vas je opogumilo in preusmerilo na pot olajšanja ... Vse našteto sodi v kategorijo dobrega, ki ga dobimo od prijateljev ali neznancev na svoji poti. Seveda, želeli bi si, da bi nam bili starši nekoč dali vse to in še več: občutek varnosti, moči, zaupanja vase, trdne samozavesti, zdravilnega odnosa do telesa, vere v življenje in v sočloveka in še kaj ... in pogosto vse življenje nadaljujemo s tem, da hočemo vse to prejeti OD NJIH in ne od drugih. Na žalost pa se ta stavek potem spremeni takole: SAMO OD NJIH hočem to dobiti. Če drugi kaj dajo, to ni pravo, kajti samo, kar pride NJIH, lahko sprejmemo kot pravo ljubezen in kot odgovor na svoje hrepenenje. Še huje je, če se ta stavek spremeni takole: ali dočakam to, kar mi pripada in kar mi morajo dati oni, ALI PA RAJŠI NIČ. Vse, kar bi lahko dobili od drugih, je razvrednoteno, ker ni TISTO. Ne gre za to, da se odpovemo občutkom, po katerih hrepenimo. Naše želje hočejo živeti, oglašajo se s močjo dojenčka, ki joče. Toda kaj storiti, če ni matere?Ni je mogoče priklicati in ne najti, ker je ni več. Ali ni zdaj ljubezen v tem, da najdemo ljubečo varuško ali da otroka posvojimo, mu damo vso možno ljubezen, ob kateri lahko doživlja, da je sprejet, nahranjen in ljubljen, obdan od ljudi, ki jim je dragocen in nenadomestljiv? Včasih se nezavedno sami obnašamo kot neutolažljivi dojenčki, ki odklanjajo vse, kar ni mati, ali kot otroci, ki hočejo tistega očeta, ki jih boli v srcu, in nobenega drugega. Premislimo, ali ni v naših neuspehih morda nesrečnega krča, obupane trme, da mora nekaj priti samo iz tistega edinega vira, ki nam je bil vzet. Raje se obsodimo na pomanjkanje, kot da bi poiskali kaj drugačnega, kar pa bi prineslo olajšanje. V zagrenjeni zagledanosti v vse, kar nam kdo odreka, oslepimo za vse drugo. Izobilje ljubezni, ki valovi okrog nas, je nevidno s prostim očesom. Zagledamo ga, ko vemo, kaj iščemo, in ko se odločimo, da si hočemo prav tisto privoščiti v čim večji meri. Iz srca si želimo doživljati obdarovanost in zato se nehamo vračati tja, kjer ni ničesar osrečujočega. Tako zaidemo na srečne poti. Zagledamo ljubezniv pogled, v časopisu zasledimo novico, ki nam zelo koristi, v okolju ujamemo besede, ki nam pomagajo, svoj čas delimo z ljudmi, ki znajo storiti kaj takega, da se lahko napijemo uslišanosti in sprejetosti. Svet je poln znanih in zlasti neznanih ljudi, ki so pripravljeni kaj malega dati; vsak dan lahko doživimo kaj nepričakovano lepega, vsak dan in vse dni svojega življenja lahko prejemamo, prejemamo, prejemamo. Namesto ene velike in nikoli doživete ljubezni se naučimo piti po kapljicah in vsak hip svojega dneva. Naučimo se do dna uživati vse, kar prejmemo osrečujočega, in nehamo ocenjevati, ali je prišlo iz pravega vira ... Tako začnemo doživljati, da se je nateklo dovolj in da tudi še vedno teče, da ne bo nikoli zmanjkalo in da smo vsak dan bolj polni moči in svetlobe. Priložnosti za obdarovanost so kot zrak, ki je neizčrpen in zastonj. Kot na šahovnici lahko izbiramo bela ali črna polja, pravila igre pa postavljamo sami. Lahko stopamo tako, da se izogibamo črni praznini, saj vsakdanjost jasno nakazuje, kje je mogoče kaj dobiti, kje pa samo izgubljati. Olajšanje se začne, ko nehamo pri starših iskati tisto, česar nimajo, očitati, da tega ni, zameriti, ker ne bo. Ko nam po drugih in v izobilju pride vse, kar smo pogrešali in kar še pogrešamo v njihovem odnosu do nas, lahko spoznamo, kako jih vključiti v svoje življenje brez bolečine. Nehamo očitati, saj nam nič več ne manjka, s tem pa jih tudi odvežemo krivde in jih zamo zrelo in samozavestno, a tudi toplo podpreti, ko ošibijo.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...