Pojdi na glavno vsebino

Intervju v Novem glasu

Moj dragi bivši dijak in danes uspešni študent Jernej Šček mi je postavil nekaj zanimivih vprašanj o šolstvu, mladih in življenju. Hvala, Jernej, tudi za vse uvodne pohvalne besede.

»SVET BREZ VOJNE V SRCU JE KONČNO PRIPRAVLJEN NA SETEV LJUBEZNI. RADA BI BILA TAKA NJIVA«. V pogovoru z Alenko Rebula o tem in marsičem.

Alenka Rebula ni le priznana slovenska publicistka, pesnica, pisateljica in strokovnjakinja na področjih globinske psihologije, samovzgoje, ženske psihe, ljubezni, izobraževanja in družbene kritike. Je predvsem oseba misli, dejanj, človek dialoga, ženska resnice . Je glasnik modrosti in (notranjega) miru, velika poznavalka človeške duše in obnašanja, naših skritih in prikritih lastnosti ter še večja zagovornica iskrenega, polnega življenja. O pogovoru z njo sem veliko razmišljal: vprašati sem jo želel vse in še več ter le odpreti ušesa. V odgovor sem dobil neskončen zven globine brez konca.

Alenka Rebula je v teh bizarnih časih sogovornik, ki bi ga vsi potrebovali. Ali pa vsaj avtor izvrstnih knjig, prispevkov, vodja delavnic in srečanj, ki nam lahko odprejo horizonte misli. Svet odprtih ljudi jo že posluša in prav je tako. Sledite njenemu bogatemu delu, prelistajte knjigo, skočite na barvito spletno stran in dobili boste vsekakor nekaj zase. Nekaj tihega, skromnega, toda pristnega, resničnega. Alenka Rebula je tudi to...

1) Draga Alenka, poznava se z družboslovnega liceja A.M.Slomšek v Trstu, kjer ste mene in vseh 11 sošolk pet let spremljala skozi fascinanten svet družbenih ved, skozi svet človeka. Začniva torej pri Vaši pedagoški izkušnji. Kje vidite čar šole, poučevanja in učenja?

V resnici mi je všeč le mentorsko delo. Šola kot struktura, ki zahteva ure in ure sedenja in poslušanja, je preživela in mladih ljudi ne pripravlja na življenje. Potrebni bi bili skupno raziskovanje v naravi in živi družbi, ustvarjanje, dialog. Rada pa imam človeški stik, možnost, da posredujem čar kulture, umetnosti, napor spopadanja z neznanjem in tiranijo, vsega, kar dela človeka velikega in plemenitega. Mladim skušam posredovati moč domišljije, vrednost kritičnega duha in svobodnega iskanja, ker je to tudi zame pomemben vir življenja.

2) Koliko, kaj in kako ste se v teh letih naučila od svojih učencev?

Predvsem sem odkrila, s kolikimi težavami se na skritem spoprijemajo in kako kljub vsemu večinoma ohranjajo humor in življenjsko moč. Več poguma zmorejo kot mi odrasli. Mladi so mi všeč tudi zato, ker ne verjamejo besedam. Čutijo, kdo smo, čutijo, s kom imajo opravka, ni jih mogoče prevarati. Naučili so me stika z globljo realnostjo v ljudeh. Zdaj vem, da videz vedno vara. Mladi nikoli niso samo to, kar se zdi prvi hip. Nikoli tudi ne moremo predvidevati, kako se bo kdo razvil, kaj bo čutil in mislil. Mladi me vedno presenetijo, ko jih srečam čez leta in pomislim, kaj sem predvidevala, ko so bili v šolskih klopeh.

3) Bila so leta, ko so se mladi osvobajali avtoritete in se postavili za svoje (tudi dijaške) pravice. Učitelj, vodja, starš ni tisti, ki »vse ve«, toda le mediator in prenašalec določenih znanj, izkušenj, vrednot. Kako gledate na današnjo situacijo, ko beremo o tožbah obsesivnih staršev proti učiteljem, ki dajejo negativne ocene in opominjajo »nedolžne« razgrajače?

Taki starši tudi sebi ne znajo postavljati zdravih meja. To je generacija odraslih, ki so jih že njihovi starši razvadili in obenem vzgojno zapustili. To pelje v moralno razpuščenost. (Nekateri naši državni politiki so lep primer take drže, ko je vse dovoljeno in občutek odgovornosti in sočutja do izkoriščanih ne obstajata). Mnogi starši so ostali nedorasli otroci, ki ne znajo vzgajati ne sebe ne svojih otrok. Mislijo, da imajo pravico, da si vzamejo čim več, tako kot njihovi otroci. Seveda so zato vsi, ki bi radi otroku postavili meje, njihovi nasprotniki. Vse ovire morajo biti odstranjene. Navidezno otroka podpirajo, a ga v resnici hudo ovirajo. Ne dopuščajo mu, da bi stopil v realnost in se spoprijel s težavami ter tako odkril svojo moč in oblikoval svojo lastno odpornost. Gotovo pa manjka tudi prava bližina, globlja navezanost. Morala klije samo iz globokih, iskrenih čustev. Morda pa so tudi ti mladi starši odraščali v blagostanju, a brez iskrene, tople vezi s starši, ki bi jim dala etično občutljivost. Za odnos z lastnimi otroki je potrebna notranja čistost. Dokazano je, da se težave v odnosih večinoma prenašajo iz roda v rod. Kdor razvaja, se ni naučil ljubiti.

4) Kako bi Vi obrazložila staršem (in bodočim staršem), da je otroku potrebno reči tudi ne? Je res temu tako, v katerih priložnostih in zakaj? Kako težka preizkušnja, kajne...

Otrok, ki odrašča brez meja, je tiran brez moči. Ljudje, ki ne spoznajo svojih meja, ne vedo, kdo so. Tudi svojih talentov ne morejo razviti, ker so brez zavesti o svoji enkratni , omejeni identiteti . Lastna globlja moč jim ni dostopna. Če hočemo narisati prodoren obraz, moramo potegniti jasne črte. Vse, kar ima svojo izrazito podobo, ima izdelane, jasne meje. Nobena dežela ne obstaja, dokler ne zarišejo njenih mej. Meje so lahko prehodne, a biti mora jasno, kje tečejo in kako se jih lahko prestopa. Otrok brez meja ni problem, problem so odrasli, ki se umikajo iz svojih odgovornosti.

5) Ostaniva v bližini: Knjiga »Globine, ki so nas rodile« je po mnenju mnogih temeljno delo v slovenski psihološki literaturi, »za katerega bi želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje«, kot piše strokovnjak Blaž Mesec. Nam lahko na kratko opišete Vašo vizijo vzgoje otrok in njihovega »naravnega« dozorevanja?

Odnos do otroka je odnos do sočloveka. To je moje osnovno izhodišče. Z otroki vsi ravnamo v glavnem tako, kot ravnamo s seboj in drug z drugim: lahko smo razpuščeni, ravnodušni, nasilni, polni iluzij, zlagani... Ali pa pristni, ljubeči, zmotljivi, a zavzeti in navzoči z vso svojo osebnostjo v odnosu z otokom. Če med nami in otrokom živi resnica, potem vzgoja obstaja, drugače pa je vse samo manipulacija. Bližino med nami in otrokom pa ustvarja samo resnica. Vsa vzgoja je pravzaprav v občuteni, globoki bližini. Tam se dogaja vse.

6) Zakaj je večkrat tako pomembno poslušati, bolj kot neprestano govoriti?

Če ne poslušamo, se odzivamo samo na svoje predstave o drugem, ne pa nanj. Drugi doživlja, da za nas ne obstaja. Zato ne bomo veliko izvedeli o soljudeh. Nihče od nas se ne odpre človeku, ki nas ne vidi in ne sliši. Ni dovolj, da smo družina: če se ne poslušamo, ostanemo tujci kljub skupnemu življenju. Kdor ne posluša, se ne more razvijati, ostaja vedno enako prazen oziroma poln samega sebe. Gostobesedni narcizi v družini ali zunaj postanejo stara plošča.

7) Kako gledate na psihoanalitično prepričanje, da »nismo gospodarji v našem domu« oz. da je zavestno doživljanje življenja le majhen del našega realnega vsakdana?

Psihološke teorije niso le znanost, so tudi odraz hudih bolečin in strahov njihovih avtorjev, naše civilizacije, zgodovinskih razmer. Osebno ne verjamem, da ostajamo sebi vedno tuji ali nedostopni. Mislim, da svojega bistva ni treba iskati in da se v sebi lahko naselimo kot v toplem, varnem in obenem odprtem domu. Svoje bistvo vsak nosi v sebi kot dar, ki si ga ni treba prislužiti. Važno pa je, da se odpovemo zlaganosti in nasilju. Svoje čisto bistvo lahko vsak vidi, če se ozre vase skozi ljubezen do sebe, drugih in sveta. Tam zasije naša človeškost v vsej svoji skrivnostni dopolnjenosti. V vsakem človeku je nekaj svetega.

8) Se strinjate, da nereflektiran posameznik, odtujen sam sebi, polaga upanje v iluzije, mite, zgodbe, verovanja? Kaj v njih išče in zakaj se je težko postaviti na »svoje noge«?

Če smo notranje otopeli, iščemo umetne občutke, saj nam pristni niso dosegljivi. Vsi hočemo čutiti, da smo živi in da se z nami dogaja nekaj pomembnega. Praznina vedno rodi mogočne iluzije, ker v njej ne moremo preživeti, saj je grozna. Zato si izdelamo karkoli, lahko tudi navidezno živahnost, odločnost in učinkovitost. Iluzije si lahko ustvaramo s svojim telesom, z umom, s čustvi, z virtualnim duhovnim življenjem. Žival tega ne more, lahko je zvesta le svoji naravi, ne more spremeniti svojih nagibov. Mi pa smo ljudje in se lahko odločamo za bleščeče igranje vlog, medtem ko smo notraje razsuti in polni bolečine.

9) Zahodni človek vedno več ima, toda vedno manj je. Kako bi z Vašo modrostjo dopolnila današnjo problematično življenjsko naravnanost k »imeti«, ne pa k »biti«?

Nekateri pravijo, da danes ni niti več pomembno »imeti«. Vidljivost je postala važnejša od resničnega bogastva. Novi idol je prepoznavnost. Baje je zdaj važno predvsem to, da imamo primeren videz, ki deluje. Včasih je bilo važno, da si lahko kupil velik avto. Danes je važno, da ga pokažeš, nihče te ne vpraša, če je res tvoj in če si ga pošteno plačal. Lahko živimo v dolgovih, glavno je, da učinkujemo razkošno, upešno in prepričljivo. Naša družina je lahko nesrečna in sprta, glavno je, da nihče tega ne ve. Lahko smo težko bolni, glavno je, da to ne škodi naši družbeni vlogi. Druge doživljamo kot občinstvo ali kot sodnike, namesto kot svoje bližnje.

10) Se Vam zdi(mo) generacija 21. stoletja manj srečni, kot so bile prejšnje? Zakaj le in v čem?

Ne vem, koliko so se včasih lahko spraševali, ali so srečni. Med vojno, revščino in družbenimi tragedijami je bilo potrebno sploh preživeti. Danes si pričakujemo ne le, da ostanemo živi (to se nam zdi popolnoma samoumevno), ampak tudi to, da ne bomo trpeli in da nas bo življenje ubogalo. To je res nečloveška želja, saj je tragično nestvarna. Bolje bi se mi zdelo, da bi si želeli bogatega, polnega življenja z mnogimi izkušnjami, globokimi in raznolikimi čustvi, velikimi spoznanji in ustvarjalnimi dosežki. To je dosegljivo in nam podari tudi veliko trenutkov globoke, srečne izpolnjenosti v odnosih.

11) Na knjižnih policah leži veliko relevantnih psiholoških del o sreči, življenjskih tegobah, pregradah, človekovi notranji moči, etiki. Kako ločiti zrno od plevela pri izbiri kvalitetnih bralsko-izobraževalnih del?

Za to razlikovanje je potrebna čistost srca, pogled, ki ga imajo nekateri otroci. Če vidimo pod površino, lahko začutimo neresnico. Moder odrasel dobro ve, kaj je mogoče doseči in kaj ne, sposoben je razlikovati govorico iluzij od govorice upanja in možne veličine. Brez večjih težav lahko začutimo, kaj nam skušajo prodati, če smo preprosti in pristni.

12) Zakaj je človek tako fasciniran nad eksotiko in »sosedovo travo, ki je vedno bolj zelena«, hkrati pa se vračajo nasilne tendence sovraštva do drugačnega, homofobija, ksenofobija, fanatizmi?

Evropska duhovnost je precej izčrpana, neosebna. Imamo bogato tradicijo, krščansko in ne, a je nismo sposobni preobraziti. Glasno zagovarjati svoje vrednote ni dovolj, potrebna je duhovna moč. Prepričljivost verskih vrednost na primer deluje le, če pronica skozi vse, kar verniki delajo v vsekem trenutku svoje vsakdanjosti, še posebno pa v odnosu do drugače mislečih. Evropska duhovnost danes ne zna še pričevati kulture miru in sočutja do drugega, kar pa je na primer močna točka budizma. Ljudje žal iščejo drugje, če tega ni med nami.

13) Se Vam zdi, da se na ramena posameznika danes polaga prevelike odgovornosti in pričakovanja? Postati »moramo« boljši, močnejši, natančnejši, modrejši, bogatejši...

Res je, danes smo vajeni, da se je treba ocenjevati, kajti vse ima svojo ceno kot zavojček kave na polici. Če ne dokažem, da sem dovolj dober, me nihče ne bo hotel ... in bom zavržen, izginil bom »iz produkcije«. Če gledamo nase kot na predmet, ki mora biti viden in mora iti v promet, potem sebe nujno ocenjujemo kot (ne)konkurenčno ponudbo. Tega se rešimo le, če začnemo nase gledati kot na človeško bitje neprecenljive vrednosti, katerega smisel je ljubeče življenje. To nas reši samodokazovanja. Če vem, kdo sem, si ne morem želeti biti več in se tudi ne bojim, da bom manj.

14) Zakaj inteligenca števil, pojmov, podatkov, formul ni dovolj za zdravo, zrelo, polno življenje? Se lahko čustvene inteligence sploh »naučimo« in kako nam ta pomaga v življenju?

Ljubezen ni nekaj, kar lahko pridobimo s šolanjem in potem dvignemo diplomo v ustrezni ustanovi. Treba je skozi ogenj resnice in žrtvovati marsikatero utvaro. Naučimo se je v živih odnosih z ljudmi in predvsem v odnosu do sebe, kar je še najtežje.

15) Kje je danes prostor za sočutje, kje je prostor za pomoč, spoštovanje, empatijo, iskreno odprtost do drugega in ali si moramo ta prostor sami poiskati?

Prostor sočutja je v našem srcu in telesu. Sočustvovati s seboj, živeti notranjo spravo z vsem, kar smo in nismo, je pogoj za mir. Iz tega miru lahko potem tudi poslušamo drugega , sprejemamo in dajemo. Sočutje ni popustljivost in pasivno sprejemanje česarkoli. Sočutje je čuječnost, globoko zavedanje zapletenosti človekovega življenja in zavest, da nikoli ne moremo soditi, ker nimamo nikoli vseh podatkov o notranjem življenju drugega človeka. Sodijo lahko sodišča, ko izvajajo zakone, človek sam pa po moje ne bi smel nikoli obsoditi svojega bližjega. Brez sočutja je duša v nenehni vojni, vedno iščemo sovražnika na obzorju, vedno smo v obsedenem stanju.

16) Ste globoka poznavalka ženske duše in ženske psihologije, kar lahko začutimo v Vašem prvencu »Blagor ženskam«: se Vam zdi, da je feministični projekt ženske emancipacije dokončno uspel?

Ženske so dosegle nekaj državljanskih pravic, a enakopravnost je še daleč. Ni še odnosa do materinstva, žensko telo je še vedno na dražbi, vsako leto umre veliko žensk, ki jih pokonča partner, nasilja v svetu je ogromno. Preseči je treba opravljanje in medsebojno uničevalnost med ženskami, iskanje lahkih in nečastnih poti za uveljavitev. Ženske se med seboj ne podpirajo, ženskosti v sebi ne zaupajo. Moški pa je del vsega tega, saj soustvarja kakovost dvojine. S svojo pripravljenostjo, da žensko spoštuje in občasno žaščiti (na primer ob nosečnosti in porodu), vzdržuje in plemeniti rast dvojine. Cilj vsaj zame ni emancipacija ženske, ampak emancipacija dvojine.

17) Za konec pa še nasvet: v katero smer naj vzgajamo sebe, da bomo znali polno in iskreno živeti? Ne sprašujem za skrivni recept, temveč le nasvet nekoga, ki ga močno cenim.

Prehoditi je treba dolgo pot miru. Ko nehamo biti s seboj nasilni, ko se ne preganjamo in obsojamo, ampak zmoremo usmiljeneje in posluh, postanemo sočutni tudi do ran svojega bližnjega. Ko nehamo zatirati svoje hrepenenje po svobodi, si očitati in se mučiti...to lahko podarimo tudi svojim ženam in možem, staršem, otrokom, prijateljem. In zlasti nasprotnikom. Brez tega so odnosi bojno polje. Svet brez vojne v srcu pa je končno pripravljen na setev ljubezni. Rada bi bila taka njiva.

Jernej Šček

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...