Pojdi na glavno vsebino

Intervju v Naši ženi o našem odnosu do dojenčka

V tem intervjuju dobite moj pogled na odnos do dojenčka.

Premalo se zavedamo, da je za otrokovo psihofizično preživetje nujen tudi tesen in ljubeč odnos z materinim telesom. Tudi danes, tako kot nekdaj, je čuteče žensko telo nenadomestljiva niša za zdravo rojevanje človekovega samozavedanja. Ljubeča bližina je v prvih dneh in tednih predvsem čutna. Ker otrok takoj po rojstvu še nejasno vidi, doživlja odnose predvsem s sluhom, tipom, vohom in okusom, pa tudi s tem, kako ga dvigamo, spuščamo, premikamo.

Zakaj se veliko piše predvsem o negi dojenčka, ne pa o njegovem doživljanju?

V naši družbi je v ospredju zanimanje za človekove materialne potrebe, za vidno in otipljivo. To velja tudi za naše doživljanje novorojenega otroka. Zdi se nam bistveno, da je čist, nahranjen, cepljen…Premalo se zavedamo, da je za otrokovo psihofizično preživetje nujen tudi tesen in ljubeč odnos z materinim telesom. Tudi danes, tako kot nekdaj, je čuteče žensko telo nenadomestljiva niša za zdravo rojevanje človekovega samozavedanja. Ljubeča bližina je v prvih dneh in tednih predvsem čutna. Ker otrok takoj po rojstvu še nejasno vidi, doživlja odnose predvsem s sluhom, tipom, vohom in okusom, pa tudi s tem, kako ga dvigamo, spuščamo, premikamo. Materina kožna površina je površina njegovega sveta, njen vonj in glas sta prve čase vonj in glas vsega najpomembnejšega, kar obstaja. Naj mimogrede omenim, da lahko dojenček doživlja emotivno deprivacijo, če v glasu depresivne matere manjkajo čustveno toplo in vitalno obarvani toni…

Ali bi lahko rekli, da ljubezen deluje na otrokovo odpornost?

Iz objema med materjo in novorojenčkom se poraja energija in volja do življenja, ki oba usklajuje in usposablja za najtesnejši odnos, kar jih ljudje poznamo. Psihični in fiziološki procesi so globoko prepleteni. Občutenje medsebojne navezanosti je razvidno v organizmu. Krvna slika otroka, ki uživa v materinem objemu, nam pokaže, koliko blagodejnih snovi proizvaja organizem, od možganov do žlez, podobno se dogaja v materi. Sproščajo se posebne snovi, ki gostijo sinaptična vozlišča v možganih, s katerimi doživljamo najtesnejše odnose.

Če uživamo v stiku z njim, se dojenček lahko prepušča občutenju, ker doživlja vnos nečesa zaščitniškega, krepilnega, kar kliče v življenje. Odnosu se lahko prepusti, ker doživlja popolno varnost, preskrbljenost. Sproščenost in oživljenost delujeta na mišični tonus, na dihanje in krvni obtok, posledično pa na odpornost in razživetost čutov in živčnega sistema.Uživanje ljubezni potemtakem deluje kot zdravilo in energetik, pospešuje rast, odpornost in celo inteligentnost. V raziskavi o glodalcih degu so na primer ugotovili, da se mladičem, ki so jih ločili od družine, močno znižala metabolična dejavnost možganov.

Poenostavljeno bi lahko rekli, da mora imeti novorojenček »razlog« za to, da si želi polno živeti, čutiti, se razviti in komunicirati, vstopiti v svet. Ljudje smo biološko programirani za učenje odnosov, o tem ni več dvoma. Raziskave o navezovanju (attachement) potekajo že preko petdeset let in gradiva je dovolj, da lahko rečemo, da ima kvaliteta družinskih odnosov v zgodnjem otroštvu močan vpliv na duševno zdravje v otroštvu, a tudi v odraslosti. Pomanjkanje ljubečih odnosov pa deluje pri dojenčku kot zastrupitev ali nedohranjenost, kot temeljna ogroženost, odtekanje sil, pri krhkem in ranljivem otroku pa poriva v odmik od življenja.

Zakaj odrasli težko razumejo, da lahko tudi majhen otrok čustveno trpi? Saj se ne zaveda niti tega, da obstaja!

Predstava o dojenčku, ki je bolj živalca kot človek, je še globoko zasidrana pri odraslih. To pogosto opažamo tudi med zdravniškim osebjem. Dojenčka vidijo kot organizem, ki diha, se premika, izloča, kašlja ali kriči, ne kot majhnega človeka, polnega občutljivosti, čustvene ranljivosti in visoke inteligence. Dojenček je drugačen kot odrasli, a je že popoln človek in mu pripada dostojanstvo, ki gre človeku. Ko govorimo o odraslih, se nam zdi čisto mogoče, da kdo noče več živeti, ker je zapuščen in doživlja obup zaradi nesrečne ljubezni. Ko pa govorimo o dojenčku, že ne verjamemo več, da lahko usiha zaradi hladnih odnosov, da si lahko celo želi umreti od pomanjkanja ljubezni.Tega seveda ne izrazi pri polni zavesti in z besedo, a njegov organizem lahko nedvoumno izrazi, da je trpljenje nevzdržno.

Morda pa je ta odnos do otroka del naše kulture.

Naša civilizacija je bila in je še vedno nenaklonjena otroštvu. Razlogov je veliko, eden izmed njih je gotovo, da smo na splošno neobčutljivi do vseh oblik človekove ranljivosti. Do krhkih in ranljivih ljudi smo prej nestrpno ali podcenjevalno kot pa zaščitniško razpoloženi. Novorojenček pa je najranljivejši član človeškega občestva. V odnosu do novorojenih (in pa starih in umirajočih) najdemo največ resnice o humanosti družbe. Če le malo poznamo zgodovino otroštva, vemo, da so otroci v preteklosti veliko pretrpeli. Bralci in bralke gotovo poznajo knjigo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja, v kateri je krutost do otrok na Slovenskem zelo natančno opisana. Brezčutnost je normalna za vsako družbo, ki temelji na vrednotah, kot so vojskovanje, napadalnost v boju za dobrine, prerivanje za prostor pod soncem. Nežnost in sočutje si lahko dovoljujemo le v miroljubni skupnosti, v kateri človek ni na preži. Otroštvo se razcvete samo v kulturi miru. Mi pa še zdaleč nismo civilizacija miru.

V našem vsakdanu je težko govoriti o miru. Odrasli okrog dojenčka hitijo, vsem se mudi, vsi morajo nekaj doseči in nekam priti…

Otrok živi v ritmu, ki je po eni strani počasen, po drugi pa izredno vitalen in neverjetno hiter.Uči se tako pospešeno, da se odrasli ne moremo niti zdaleč primerjati z dojenčkom. Raste takorekoč pred našimi očmi, v kratkem času podvoji dolžino v težo, shodi, se nauči sporazumevanja v vseh jezikih, s katerimi ima vsakodnevne stike… Toda vse to se razvija le na ozadju mirnega, sproščenega življenja. Če ima otrok občutek, da je na varnem, ga veseli tudi raziskovanje, postaja vse bolj podjeten, raziskovalen in samozavesten. Če pa ga skrbi lastna varnost, se ne more sprostiti. Čeprav zveni nelogično, lahko rečemo, da se najhitreje razvija prav otrok, ki ima najbolj umirjene življenjske ritme, v katerih je prostora tudi za tišino. Mir je neke vrste niša, v kateri ima otrok svoj prostor, prostor miru samo zase. Tišina seveda ni osamljenost, je samo molčeča polnost med domačimi, ki poskrbijo tudi za to osnovno dobrino. Zanemarjen otrok trpi, a prav tako trpi tudi otrok osvajalnih staršev, ki so zasedli njegov notranji prostor in ga napolnili z vso mogočo šaro.

Res pa je, da dojenčka ni lahko razumeti. Zakaj joče, kaj hoče … Kako naj ga razumemo, kaj je glavno?
Ubranost nastaja postopno. Pri novorojenčku je ključna potreba tako imenovani holding (physically holding, holding in mind), kar bi lahko pojasnili kot doživljanje, da nas nekdo varno drži v naročju, v svojih čustvih in mislih, zato živimo zajeti v objemu, »na srcu« svojega varuha. V tem ugodju se novorojenček tudi nauči odgovarjati s sproščanjem in posebnim prilagajanjem mišičnega tonusa, vpleteni pa so tudi mnogi hormoni, vegetativni sistem in mnoga možganska omrežja. Ko dojenček “odgovori” na ta način, daje odraslemu posebno zadoščenje. Sploh imajo dojenčki moč, da “očarajo” odrasle, kot da bi jih narava obdarila s privlačnostjo, ki naj jim pomaga pridobiti naklonjenost soljudi.

Res, ko se pojavi dojenček, se vsi zbiramo okrog košare in smo očarani, vsi bi ga pestovali in se ob njem »crkljali«…Kot da bi imel moč, da nas prikliče.

Vsakdo, ki je že kdaj pestoval svojega otroka, se spominja, kako se otrokovo telo nekako vda, prilagodi objemu, skratka čutimo, da je otroku objem prijeten in da mu je naše telo v tolažbo. To otrokovo odzivanje deluje tudi na tistega, ki ima otroka v naročju: če se otrokovo telo »daje«, se tudi naše telo sprosti in začne doživljati podobno ugodje. Vsi poznamo pojav, ko odrasli želijo vzeti v roke dojenčka, ker jim to daje posebne občutke topline in srečnega vračanja v neko blaženost, ki je že daleč.
Nekako smo razneženi in potolaženi, čeprav ne vemo, zakaj.

Ali nam to pomaga pri vživljanju v novorojenčka?

Dojenčka razume samo, kdor se je sposoben z njim za nekaj časa zliti. Tudi narava sama poskrbi za to, da se novorojenček in mati doživljata kot eno telo še nekaj časa po porodu. Ženski organizem na primer izloča posebne hormone, ki pospešujejo medsebojno zbliževanje in stapljanje med materjo in otrokom, dokler ni vzpostavljena skupna govorica. Tako na primer otrokov jok pospeši izločanje mleka pri doječi materi. Ženska tudi pogosto nevede prilagaja svojo govorico, ko nagovarja dojenčka. Zanimivo je, da vse matere govorijo z otrokom v stavkih, čeprav dobro vedo, da jih ne more razumeti. Danes pa vemo, da je govoriti z dojenčkom zelo važno, saj je ugotovljeno, da potrt in enoličen glas ali molčanje nista primerna za otrokov razvoj. Bistveni so namreč toni, v katerih se izražajo čustva veselja, užitka in vitalnosti, kajti čustveno prisrčno obarvan človeški glas izredno aktivira dojenčkove možgane, željo po sporazumevanju in raziskovanju. Vsi odrasli in tudi otroci, ki imajo radi dojenčka, z njim »govorijo«, kot da bi vedeli, da se s tem rojeva medsebojno razumevanje. Obenem pa dojenček sam privlači celo družino, aktivira starše, brate, sestre in sorodnike, da stopajo z njim v stik, se jim široko in ljubeznivo smeje, kaže veselje, ko se bližajo,jim torej daje zadoščenje, ko se ukvarjajo z njim.

Dojenček torej aktivno sodeluje pri vzpostavljanju odnosov?

Dojenček, pa naj se sliši še tako čudno, je po eni strani izjemno ranljiv, po drugi pa sposoben vzpostavljati celo vrsto stikov, če ima le možnost za to. Lahko bi rekli, da nas dojenček vsaj toliko »animira«, kakor mi njega, in da je izrazito nadarjen za komunikacijo.V prvih treh letih se mora otrok naučiti predvsem najtesnejših medčloveških odnosov, zato so ta leta nenadomestljiva.

Otroci imajo seveda svoj temperament, matere in očetje pa tudi: nekateri se lažje ujamejo, drugi težje. Mladim staršem bi bili treba pomagati, da bi zaupali svoji sposobnosti, da zgradijo odnos z otrokom, in da bi si lahko vzeli čas za prepuščanje tej novi ljubezni.

Včasih ima človek vtis, da se tako ženske kot moški bojijo starševstva in da odlagajo trenutek, ko naj bi se odločili za otroka.

Živimo v času, ko se vsega hitro naveličamo. Partnerja lahko zamenjamo, prijatelje tudi, otrok pa je nekaj, česar se ne moreš rešiti, če ti ustvarja težave. Naložiti si otroka je grozljiva naloga, če razmišljaš egoistično. Nekateri se za otroka ne odločajo, kar se mi zdi odgovorno, saj imamo pravico in dolžnost svobodno odločati. Slabše je, če se za otroka lahkomiselno odločiš, ker se ti zdi imenitno, potem pa odkriješ, da ti je v breme, in iščeš način življenja, v katerem otrok ne bo motil tvoje svobode. To se nikoli ne splača, kajti vedno pride trenutek, ko grenko plačamo, da smo zavrgli svoje starševstvo in otrokov klic po ljubezni.

Kako pa lahko razvijamo dojenčka?

Če o svojem otroku razmišljamo kot o »dojenčku«, smo pravzaprav na zgrešeni poti. Dojenček kot tak ne obstaja.Gre za bitje, ki ima svoj temperament, okus, nagnjenja, skratka svojo osebnost. Ljubljen in zdrav dojenček je radoživo, podjetno bitje, žejno vsega lepega, kar lahko ujame s svojimi čuti, a je tudi že posebnež, skrivnost, ki jo moramo odkriti. Spominjam se svojih otrok, vsak je bil drugačen že prvi teden. Potem pa sploh: eden je dvigal glavo iz vozička, ko je zaslišal avto, privlačil ga je hrup, za drugega otroka je bila najbolj zanimiva klasična glasba in sicer Bach, vsak je spal ob drugi uri, hotel drugačno hrano, jokal drugače in iz drugih razlogov…Tako kot so drugačni odrasli, tako so drugačni dojenčki. Z njimi moramo prebiti veliko časa, veliko ur in dni, da se nam razodene njihova narava in da razumemo, kako jih lahko spremljamo v razvoju, ki bo spoštoval njihove posebnosti.

Bi lahko rekli, da je ljubezen še najprej to, da se potrudimo razumeti dojenčka?

Gotovo. Ali morda mi verjamemo človeku, ki zatrjuje, da nas ljubi, pa se ne potrudi, da bi nas razumel? Tudi dojenček se počuti ljubljenega le, če odkrije, da ga razumemo, da čutimo, kar doživlja, da iščemo način, da bi mu dali, kar ga poteši. Pogosto se dogaja, da starši ne uslišijo otroka v prvih mesecih in letih (so na primer premalo z njim), potem pa bodo pripravljeni v vsem ustreči mladostniku, ki bi rabil odločen »ne«. Skratka, v vsakem obdobju storijo tisto, kar je laže zanje, ne pa tistega, kar rabi otrok.

Današnji starši veliko berejo o dojenčku in se obračajo na strokovnjake. Tega naše babice niso delale. Ali to pomeni, da smo napredovali?

Dobre knjige nam povejo, katere možnosti imamo, kaj vse bi lahko storili, a sami moramo dojeti, kaj je primerno za našega dojenčka in za nas v odnosu z njim. Karkoli storimo samo zato, ker piše v knjigi ali ker je to rekel strokovnjak, je vprašljivo. Starševstvo je še najprej prevzem odgovornosti. Odnos z otrokom zahteva, da se postavimo na lastne noge že v prvih dneh po otrokovem rojstvu, drugače ne bomo nikoli gotovi v svoji vzgoji.

Pogosto knjige priporočajo, naj vzpodbujamo dojenčkovo in potem malčkovo inteligenco.

To je nedvomno koristno in utemeljeno priporočilo, a ne smemo pozabiti, da je dojenčkova osnovna potreba odnos. Inteligenca se razvija po naravni poti, če ima otrok veselje do življenja, to pa izvira iz občutka, da je ljubljen in dragocen za svojo družino. Dejstvo, da se je otrok sposoben intenzivno učiti že zelo zgodaj, še ne pomeni, da želi prehitevati čas. To je prej potreba odraslih, ki si pogosto hočejo izdelati genija po svoji meri. Nekaj časa je bilo zelo v modi pospešeno učenje (na primer opismenjevanje) še zelo majhnih otrok, toda zadnja leta ugotavljamo, da dolgoročno ni bilo pričakovanih rezultatov. Otroci, ki so se pospešeno šolali, v glavnem niso bili potem še naprej tako zelo uspešni, pogosto so postali anksiozni in negativno razpoloženi do okolja. Človekova inteligenca ni nekaj, kar bi lahko gojili ločeno do drugih slojev osebnosti. Izredno inteligenten mladostnik lahko nenadoma popolnoma odpove ali popusti. Zlasti se zalomi v puberteti, ko pride do izraza čustvena vzdržljivost pred obremenitvami. Takrat ne pomaga ne načitanost ne odlično poznavanje jezikov ali matematike. V viharju mladosti zdrži le mlad človek, ki je nekoč zgradil temeljno zaupanje vase in v svet.

Kaj pa očetje?

Oče prav tako išče svoje očetovstvo kot mati svoje materinstvo. Otrok mora šele postati njegov, to pa postane samo v odnosu. Oče ne more stati ob strani in biti oče preko matere oziroma žene, ima svojo avtonomijo in svoj prostor. Oče se drugače navezuje, drugače sporazumeva, drugače ljubi, to pa je tudi prav. Moški lahko postane oče le,če svojega otroka globoko doživi, če z njim deli velik del svojega časa in če prebudi otroka v sebi. Sicer pa bi morali na to vprašanje odgovoriti očetje sami. Ženske naj govorijo o materinstvu, moški o očetovstvu, ne smemo si soliti pameti, temveč dajati prostor drugemu in njegovi drugačnosti. Vsaka mati in vsak oče mora najti svojo pot do vsakega svojega otroka posebej v vsakem obdobju posebej.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...