Pojdi na glavno vsebino

Intervju o metodi Blagor ženskam

Maja Korošak se je za Večer dalj časa pogovarjala z mano o vajah iz knjige Blagor ženskam, o mojem življenju in o stiskah današnje ženske. Hvala, Maja.

ZA VEČ NOTRANJE MOČI

Alenka Rebula je zamejska pisateljica in psihologinja, ki s svojimi knjigami ustvarja neizčrpen navdih za življenje ženskam po Sloveniji. Govori nam o tem, kako negovati in krepiti svojo notranjo moč, za to, da bo naše življenje čim bolj naše in da bom čim bolj podobne - same sebi. Njena knjiga Blagor ženskam je že večkrat ponatisnjena uspešnica in jo spremlja zvezek vaj, ki jih je sestavila sama, na podlagi lastne izkušnje. Trenutno je pri nas že več ženskih skupin, ki so se poimenovale kar po tej knjigi, in v katerih ženske dobijo prostor in podporo za osebnostno rast ter delajo vaje iz Alenkine knjige. Ena v Mariboru, ena v Kranju, pa tri v Ljubljani, nove se rojevajo v Grosupljem, v Kranju, v Slovenski Bistrici, spet v Mariboru... Te skupine delajo popolnoma samostojno, je pa z njimi v stiku. Alenki Rebula se zdi zelo pomembno, da ženske prevzemajo odgovornost zase in da odločajo in zato želi, da skupine nimajo formalnega vodje, ampak da v varnem okolju vadijo enakopravnost.

»Moje vaje so namenjene vsaki ženski, ki jih želi delati, in moja metoda je na razpolago vsem brezplačno. Zato se mi zdi pomembno, da so skupine tudi eden od odnosov med ljudmi, ki potekajo brezplačno,« pravi Alenka.

Vaše besede očitno padajo na plodna tla. Kaj vam osebno pomeni to, da nastajajo te skupine in da ženske delajo nekaj dobrega zase, ko delajo vaše vaje?

Veseli me, da vaje počasi prodirajo, sama osebno zelo verjamem vanje. Ko spremljam strokovna dognanja in raziskave, mi je tudi čedalje bolj jasno, zakaj so učinkovite in dobre. Človek lahko naenkrat na razumski ravni sprejme zelo veliko podatkov, jih spravi v spomin, vrsto konceptov je možno zapopasti zelo hitro. Ko gre pa za čustveno dogajanje, je učenje veliko počasnejše, ker gre za limbični del naših možganov. Ta se uči veliko počasneje in predvsem z izkušnjo in z vajo. Če ni vsakodnevnega vračanja v nekatera spoznanja, izkušnje, gre vse pridobljeno v nič. Prave spremembe gredo skozi čustva, skozi možganske predele, ki so starejši, in skozi telo. To mora biti celostna izkušnja, ki jo dobimo samo z vsakodnevnimi vajami, te pa naj zajemajo vsa področja našega življenja. Zelo pomembno je, da svoja spoznanja, izkušnje in ugotovitve izmenjamo z drugimi, da slišimo tudi druge. Cilj vaj je tudi to, da se odpremo za drugačne stike. Počasi odkrivamo, da se poleg novih navad v našem življenju pojavijo tudi novi ljudje. To je zelo značilno za spremembe, ki se zgodijo v nas. Začenjamo čutiti druge stvari, razmišljati drugače, delovati drugače, srečevati druge ljudi in z njimi govoriti na drug način. To je potem prava sprememba, prava preobrazba.

Ali lahko vaše vaje dela ženska, ki ima v življenju težave in je v akutni stiski, se sooča z različnimi stresi. Je na primer ostala brez redne službe, se ji je razdrla družina, je doživela smrt bližnjega?

Enako bi me lahko vprašali, ali je primerno, da človek v stiski vsak dan preživi četrt ure sam s sabo v tišini in se sprošča. Edina nujna stvar, kadar je naš položaj zelo slab, je ta, da si vzamemo vsaj deset minut časa zase na dan. Drugače delujemo pod pritiskom in v paniki. V tistih desetih minutah lahko preberemo nekaj, kar nas pomiri. Počasi morda spoznamo, da potrebujemo pomoč, kakršno koli. Če si v stiski ne vzamemo časa zase, smo kot preganjano bitje, ki bega iz ene stiske v drugo in se zaletava vanje in vase. Ne najdemo rešitve ali olajšanja. Samo sprejemanje sebe me lahko pomiri, da lahko potem ukrepam razumno in pametno. Sočutje do sebe je veliko bolj zdravilno in učinkovito kot pa hladno obravnavanje sebe. Tudi v najhujši situaciji, v najhujši paniki, je v nas kotiček, ki je popolnoma v redu in zdrav. Le dostop do njega je zaprt. V tem kotičku počiva naša vitalnost. Tako kot ima fizično telo imunski sistem, ki ga brani, dokler ga more, je tudi v psihičnem sistemu nekaj, kar nam pomaga in nas brani. Vaje so usmerjene v to, da bi lokalizirali ta prostor v sebi in ga uporabljali tako, da bi delovali iz njega navzven.

Kako ste sploh oblikovali te vaje? Kako ste prišli do zamisli zanje in kaj vas je pri tem vodilo?

Najprej sem pred leti prebrala zelo veliko priročnikov za samopomoč, ko sem bila sama v stiski. Skušala sem delati vaje iz tistih knjig. Ugotovila sem, da učinek v ključnih trenutkih popusti, da ni trajen. Da skačem v neke upe in iluzije in ne spoznam svoje prave notranje moči. Ker je moč le navidezna, mentalna, čez čas izpuhti in spoznam, da je bila le v moji glavi. Ni je bilo v telesu. Tako sem ugotavljala. Ob tem, ko sem delala vaje, sem si zapisovala tudi svoje občutke in svoja spoznanja. Počasi sem začela spoznavati, da pridem do pametnih odgovorov takrat, ko pišem, ko se sprašujem na določen način, in ko opazujem tudi občutke. Če se le prepričujem v nekaj, potem ostajam na istem. Ugotovila sem tudi, da me stiska zelo hitro posrka vase ter razveljavi, kar sem verjela še hip pred tem. Razumela sem, da je treba dokumentirati, kar ugotovim resnično dobrega, varovati dosežke pred pozabo.

Potem sem vaje nadgrajevala. Ugotovila sem še nekaj. Ko kaj vzpodbudnega razumem, se začnejo oglašati dvomi. Dvomi so kot kritik v meni, ki se oglaša in skuša naskakovati z vseh koncev ter uničiti moje novo spoznanje. Zato je vsako spoznanje potrebno utrjevanja. Preden bom res prepričana v tisto, kar sem odkrila, moram odkritje videti iz različnih vidikov. Ženska se denimo sprašuje o svojem odnosu do materinstva. Sebi lahko reče, da je dobra mama, vendar je to treba podpreti z utemeljitvami. Naš um je zelo zahteven, zlasti takrat, ko obdeluje neko navado, prepričanje, v katerega smo od vedno verjeli. Potrebnega je zelo veliko vztrajanja, da ga načnemo. To je kot obleganje trdnjave.

Ta trdnjava je bila namreč narejena zato, da ostane. Neko prepričanje o sebi, zlasti negativno, si zgradimo zaradi tega, ker nas je v življenju to obvarovalo. Imamo torej globoke razloge za svoja prepričanja, ki se sestavljajo jekleno ogrodje naše trdnjave in se vklapljajo eno v drugo ter držijo pokonci našo osebnost. Negativno prepričanje o sebi ( na primer: sem oseba, ki ne bo mogla nikoli izraziti svojega talenta), je priklopljeno na tisoč načinov na vse, kar delamo in kar smo..

Kakšne možnosti potem sploh imamo, da resnično spremenimo prepričanja, ki so v nas in nas v življenju ovirajo?

To mrežo misli, občutkov in prepričanj je mogoče počasi razdreti. Če se ne odločimo za vero v svojo preobrazbo, ni nobene možnosti za uspeh. Ta načrt lahko primerjamo z oblikovanjem lepega vrta. Nekdo ima na primer kos kamnite, zaraščene zemlje in si zamisli, da bo iz tistega kosa neobdelane zemlje naredil lep vrt. Če je pripravljen dati srce za to, čistiti plevel, saditi, odstranjevati kamenje, vložiti tudi nekaj denarja v ta svoj vrt, če svojo vizijo ljubi in ohranja živo v sebi, potem lahko utemeljeno upa, da bo res nastalo tisto, kar si želimo. V vsakem primeru se bo poznalo vse, kar je dobrega storil. Enako je tudi z našo osebnostjo in našim življenjem.

Moram pa dodati nekaj o telesu.

Z Josipo Prebeg vodiva skupne delavnice, kjer dosti delava tudi na telesu. Tako sem ugotovila, da je tudi telo zelo pomembno, globoka čutenja pridejo na dan samo tako, da pridemo v stik s telesom. Tudi ob delavnicah so vaje lahko koristne, poglobijo naše prizadevanje. Telo ne govori z besedami, govori s svojim izrazom. Z gibom, držo, dihanjem, z občutki, ki so v tkivih, to je govorica telesa. Pomembno je, da tisto, kar se dogaja v našem telesu, znamo preobraziti v besedo in povedati drugim. Vaje zahtevajo tudi to, da ugotovimo, kaj v telesu čutimo in kje, ko izrečemo ali zapišemo določen stavek. Kar je resnično, je vedno celostno. Um se hitro navduši, telo težko. Svoje vaje delam sama že dolga leta. Vse, kar govorim ženskam, govorim na podlagi lastnih izkušenj.

Kdo je Alenka Rebula, zdaj po toliko letih nege sebe, in tista prej, pred na primer dvajsetimi leti? O čem ste sanjali takrat?

Če gledam v mladost, se mi zdi, da sem v nekaterih stvareh ostala popolnoma enaka in da so zelo žive v meni. Na primer ta občutek za pravljično in otroško v meni, potreba, da ustvarjam in živim v svetu podob. Domišljija je pomemben del mojega življenja kot svet pravljice in svet zgodbe. Bolj čas teče, bogatejši je ta del, postaja neskončen vir idej in zamisli, občutkov.

Nekoč sicer nisem mislila na to, kaj bi rada ustvarila. Mentalna cenzura v meni mi je preprečevala, da bi gojila sanje, verjela sem le v dolžnost. Takrat sem imela bolj misijonarske težnje: spremeniti svet, spreobrniti koga, umreti mučeniške smrti, da bo svet boljši. Iz otroštva pa mi je ostala tudi želja po smehu, po duhovitosti, po hihitanju, otroško veselje, ljubezen do narave. To je tisto, kar je bilo vedno močno in je še. Spremenil pa se je moj odnos do sveta.

Takrat sem se dolga leta počutila zelo sama. Zdaj imam občutek, da sem povezana z ljudmi. Prepričana sem bila, da me svet ne mara, da me odklanja, da se ga moram bati ali pa da ga moram popravljati. Zdaj nimam občutka, da moram ljudi popravljati, želim samo predlagati kaj, kar sem jo razumela, če lahko to potem uporabijo zase. To je največji obrat pri meni. Izginil je tudi občutek dolžnosti. Živela sem pod pritiskom, da moram doseči zelo veliko od sebe in drugih. Da moram postati popolna, premagati vse svoje napake. To so bile hude zahteve do sebe, hkrati pa tudi hude zahteve do drugih.

Danes vidim, da sem naredila dosti napak in da jih še delam in to se mi zdi povsem normalno in moja pravica. Po drugi strani sem odprta za to, če mi kdo pove, da je bilo kaj napačnega. Ne bojim se kritike. Zlonamerna tako ali tako ne škodi, ker me ne more podreti, kar vem, da ni res. Kvečjemu je človeku lahko težko, kadar začuti sovražen naboj.

Kadar je kritika dobrohotna, sem je vesela, ker mi pomaga, rešuje me trpljenja.

Kako gledate na sebe danes?

V svoji koži se počutim dosti boljše kot pred časom, vendar mislim, da se lahko počutim še boljše. Za sabo imam vso žensko zgodovino, svoj rod, toliko stvari, ki so se zgodile in jih verjetno nosim s sabo. To osvobajanje gre počasi. Plast za plastjo. Vedno več svetolobe vidim, ki je bila prej zastrta. Kot da ima življenje neznansko veliko razsežnosti, ki so nevidne. Življenje se razpira, kot da bi se vsako obzorje spet razprlo in pokazalo bi se nove, še bolj presenetljive pokrajine, še novo obzorje ... in tako kar naprej.

Duhovni svet mi daje moč. Vedno sem imela občutek, da me nagovarja nekaj nevidnega, kar je večje od mene in kar mi pomaga.

Treba se je veseliti vsakega majhnega dosežka. Če bi čakala, da se bom veselila, ko bo vse narejeno ... vsaka majhna lepa stvar, ki mi jo uspe doživljati in čutiti, se mi zdi veliko vredna. Ravno toliko razlogov imam, da bi bila obupana nad svetom, kot jih imam, da sem srečna. Odvisno od tega, kaj gledam. V vsakem svojem čustvenem stanju se vprašam, kam me pelje. Vedno znova ugotovim, da če nadaljujem z obupom, žalostjo in bolečino, me to pelje v odpoved svoji vitalnosti. Takrat ne dam več nič ne sebi ne drugim. V prvem hipu je seveda treba, da se potopimo v svoj občutek. Ostati je treba toliko časa, da približno začutimo, za kaj gre in da lahko naredimo nekaj zase. Začutiti moramo, ali smo žalostni za 10, za 20, za 80 ali 100, torej ugotoviti globino občutka. Zato ,da vemo, kaj potrebujemo. Če je sto, pomeni, da potrebujemo daljši odmor, zato da se regeneriramo. Če je 10, lahko gremo naprej. Potrebna je občutljivost zase.

Pred kakšnimi izzivi stoji sodobna ženska? Kateri so postavljeni na novo pred nas in so bili generaciji pred nami prihranjeni? In kaj so danes naše prednosti?

Naša nova možnost je ekonomska neodvisnost. Danes obstaja tudi večja strpnost do svobodnejših življenjskih izbir ženske in tudi možnosti so večje. Izobrazba je veliko pripomogla k temu in v izobrazbi je precej moči za to, da lahko kaj naredimo. Na voljo je tudi veliko več čtiva, s katerim je mogoče odpreti svoj pogled vase. Možna so potovanja. Tudi internet ponuja nove možnosti. Vzpostavili pa so se povsem novi problemi.

Kronično pomanjkanje časa oziroma težava v izbiranju. Gre za to, da mi drugi narekujejo moj čas in jaz svoje življenje popolnoma prikrojim zahtevam drugih. To je korak, ki pelje v praznino in v razkroj notranjega življenja. Dokler se ne zgodi nekaj, kar me pretrese v temeljih in prisili, da pogledam vase. Ločitev, izguba službe, otrok na krivi poti, bolezen ... Nekdo, ki nenehno hiti in si želi samo več in več: višji položaj, višjo izobrazbo, več in več prihodkov, je kot jadrnica z razprtimi jadri na odprtem morju v prepričanju, da nevihta ne obstaja. Življenja si ne moremo naročiti, v njem se nam namreč zgodi veliko stvari, ki so nepredvidljive.

Lahko se le odzivamo nanj na takšen ali drugačen način, usposobiti pa bi se morali za karkoli. Modrih ljudi ne preseneti nič. Zato ,ker vedo, kaj je življenje. Včasih vidim kakšne otroke, ki so dovolj občutljivi, ki znajo čutiti stvari - takšni otroci znajo videti življenje, kot je. Dostikrat povedo kaj zelo kratkega in globokoumnega, da ostrmiš. Vidijo tistega, ki se pretvarja, vidijo tistega, ki je žalosten in se skuša delati vesel, zaznavajo vse to, ni pa nujno, da nam to povedo.

Kako se upreti pritiskom potrošništva, temu da bi morali imeti in da hočemo imeti več in več - stvari, ugleda, drugih dobrin?

Ko začne ženska res uživati v stvareh, ki jih dela, in v svojih darovih, odpade potreba po tem, da bi imela čim več materialnih dokazov za svoje blagostanje. Ni več volje in časa, da bi ga zapravljala po trgovskih centrih. Veselje, ki ga doživi v svojem delu in v odnosih z ljudmi, je veliko večje in veselje nakupovanja in se ne more meriti z njim. Kopičenje stvari izvira iz občutenja revščine. Kadar se počutimo bogate, ne kopičimo. Glavni problem pri tem primerjanju z drugimi je, da nimamo stika z notranjo močjo. Ta moč pomeni, da vem, kdo sem, in da sem na varnem v svojem občutenju sebe.

V sebi pa žal nismo doma. Kot da bi živeli v nekem praznem domu, v katerem ni ničesar, in stalno gledamo, kaj imajo drugi. Če bi se dovolj ukvarjali s svojim notranjim svetom in občutenjem sebe, ne bi imeli potrebe, da se prilagajamo temu, kar delajo drugi. Ko vem, kdo sem, in kakšno veliko moč mi to da, postanem popolnoma odporna na to, kar mi drugi govorijo, da imajo. Vedno bo kje kdo, ki bo imel ali znal kaj več. Bolj iščem in skušam večati svojo vrednost, da bi dosegla to, kar imajo drugi, bolj se moja notranja moč prazni. Primerjam svoje telo z drugimi, primerjam svoje otroke z drugimi, svoje znanje in ugled ...Kadar razmišljamo tako, naše telo trpi: tako reagira otrok, ki ni sprejet takšen, kot je. Iz tega se rodi tudi zavist. Če hočem presekati ta začarani krog zavisti, priganjanja, tekanja za zaslužkom, tiraniziranja sebe in lastne družine, se moram začeti vračati vase in določiti, kako hočem živeti in zakaj.

Dan ima 24 ur in če hočem narediti kaj zase, moram porabiti ves razpoložljiv čas za to, da ugotovim, kaj si jaz želim in delati za to, da se moje želje uresničujejo, da se povezujem z ljudmi, ki mi pri tem pomagajo in da se oddaljujem od vsega, kar me šibi.

Ko zaživimo iz sebe, se nehamo primerjati.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: intervju

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...