Pojdi na glavno vsebino

Inkubator kot življenjski prostor

Strokovni članek prikazuje delo italijanske docentke in psihoanalitčarke Romane Negri na področju razumevanja in nege nedonošenčkov, kot ga je sama predstavila v knjigi Novorojenček na intenzivni negi. S temi vprašanji se ukvarja že preko 20 let in je pomembno prispevala k preprečevanju hujših motenj ter k lajšanju trpljenja teh otrok. Inkubator lahko postane (ob primerni opremljenosti in strokovnem pristopu vseh soudeleženih) življenski prostor, primeren za porajanje čustvenega življenja.

Alenka Rebula Inkubator kot življenjski prostor: nove oblike pomoči za nedonošenčke Romana Negri, docentka na milanski univerzi, se že preko dvajset let kot psihiatrinja in psihoanalitičarka ukvarja s prezgodaj rojenimi, nedonošenimi dojenčki. Ekipa bolnišnice v Bergamu je pod njenim vodstvom pomembno prispevala k razumevanju teh otrok, k lajšanju njihovega trpljenja in k preprečevanju hujših motenj v psihofizičnem razvoju. Svoje delo je prvič predstavila v Luganu na četrtem svetovnem kongresu psihiatrije zgodnjega otroštva leta 1989. V njeni zadnji knjigi Novorojenček na intenzivni negi lahko podrobno spoznamo moč sodobnega psihoanalitičnega strokovnega aparata, ko je treba dojeti nemo trpljenje otrok. Stopati v stik z novorojenčkom, ki se bori za preživetje, pomeni stopati v stik z bitjem, ki je najbolj nebogljena oblika človeka, kar jih poznamo. Preprečevanje posledic prezgodnjega poroda je običajno potekalo z namestitvijo otroka na oddelku za intenzivno nego in z iskanjem tehničnih rešitev okrog aparatur in inkubatorja, ki naj bi ohranjali fiziološke funkcije. Vprašanje duševnega zdravja pa je dolga desetletja ostajalo v ozadju. Avtorica je najprej študirala z Martho Harris, svetovno strokovnjakinjo na področju mentalnega življenja dojenčkov, svoje raziskovalno delo pa je razvijala ob večletnem opazovanju otrok, ki so imeli porodno težo pod kilogramom in pol. Ob tem je dojela, da nedonošenčki doživljajo njeno opazovanje, se odzivajo in ji s tem dajejo možnost, da išče načine za odgovarjanje na izraženo stisko in željo po bližini. Njeno raziskovalno delo je postajalo tudi iskanje učinkovitih postopkov v to smer. Ugotovila je, da nedonošenčki sporočajo zelo veliko o svojem doživljanju in svojih potrebah, a da je to težko opaziti, ker mora opazovalec vzdržati zahtevno osebno stisko, če se hoče vživljati v nebogljeno bitje, ki visi med življenjem in smrtjo. Če tega vživljanja ni, potem lahko osebje nudi nedonošenčku samo standardizirane posege, ki pa niso naravnani na otrokovo specifiko in na ustvarjanje odnosa z njim kot človeškim bitjem in zato nimajo prave preprečevalne vrednosti za duševno zdravje. Klinično potrjeno spoznanje, da si nedonošenček kljub svoji negibnosti in trpnemu videzu živo želi biti opazovan in doživet in da strastno išče pomoč v okolju, je v veliki meri njeno odkritje. Kar je v otroku šele možnost, zahteva pozornost odraslih, da se prebije v življenje. Njeno temeljno sporočilo je, da izrazi otrokove volje do življenja, ki jih nihče ne opazi in ne upošteva, lahko zamrejo, kar šibi že itak težak boj za preživetje. Kljub temu, da je v zadnjih letih dosegla pomembne rezultate, strokovnjakinja opozarja, da je uspeh v veliki meri odvisen od odzivanja staršev. Socialna stiska igra pomembno vlogo, ker ovira zlasti razpoložljivost že itak preobremenjenih mater za vzpostavitev odnosa z otrokom. Težave vseh vpletenih niso majhne in z lastno stisko se morajo soočati prav vsi: zdravniška ekipa, osebje in starši sami. Njen pristop je zato celosten in dolgoročen. Ukvarja se tako z otrokom kot z osebjem in starši ter sledi dogajanju v družini tudi po odhodu iz bolnišnice, če je mogoče. Uvedla je redno sestajanje osebja okrog inkubatorja, da bi bolniškim sestram omogočila izražanje doživljanja na licu mesta, razvijanje občutljivosti in sposobnosti sporazumevanja s sodelavkami in otrokom. Prav tako je važno, da se znajo vživljati v stiske otrokovih staršev, jih podpirati in spremljati razvijanje njihovega odnosa z otrokom. Pomembno osnovo za skupno delo predstavljajo izpolnjevanje opazovalnih pol in skupni razgovori ob gradivu. Celo vrsto desetletij je veljalo, da novorojenček zaradi nezrelosti živčnega sistema in zlasti čutil ne doživlja bolečine oziroma da jo doživlja zelo površno. V ozadju tega stališča deluje želja, da bi sami ne trpeli ob zavedanju, da on živo in hudo trpi. Podobno ozadje ima prepričanje, da se otrok itak ne zaveda oziroma da se zaradi nevrološke nezrelosti možganske skorje tudi ničesar ne bo spominjal in da torej travmatično dogajanje ne bo imelo posledic. Kratek stik med znanostjo in človečnostjo je dolgo omogočal brezčutno obravnavo novorojenčkov Resnica o trpljenju je pogosto prenaporna in medicinska znanost je že večkrat uporabila svoja orodja tako, da je prikrojila resnico o človekovem doživljanju potrebam strokovnjakov in osebja. Pogled na manj kot 700 gramov težkega, trepetajočega novorojenčka, ki hrope in lovi zrak v cevkah, je huda preizkušnja. Kako neznosen je ta občutek, razumemo iz tega, kar je ena od mater zaupala Romani Negri ob inkubatorju svojega otroka: »Zdi se mi kot opičji mladiček med vivisekcijo«. Pred presunljivim trpljenjem se najlažje branimo, če zavračamo resnico, da je pred nami živ človek, podoben nam samim. Preklop na misel, da gre samo za nezrel organizem, ki komajda kaj čuti, prinese olajšanje. Tenkočutno opazovanje je srečanje s slutnjo predsmrtne nemoči, ti občutki pa begajo vsakega človeka. Otrokova izročenost bolečini obuja vse tisto v lastnih globinah, kar doživljamo kot kruto in neizprosno. Pogled je lahko za starše neznosen tudi zato, ker najmanjši nedonošenčki nimajo ničesar od tega, kar velja pri otroku za lepo in zdravo. Starikava koža, spačen obraz, neobvladano trzanje, vse to deluje odbijajoče in celo grozljivo. Romana Negri opozarja, da smo kot opazovalci lahko zaslepljeni na dva različna načina: od svoje bolečine, a tudi od svoje brezčutnosti. Kdor opazuje brez sočutja, ne more zaznati znakov trpljenja ali čustvovanja v drugem. Kot že dolgo vemo, vid zaznava, kar smo pripravljeni in vajeni videti, ker se nam zdi mogoče. Toda tudi premočno čustvovanje nas zaslepi. Če smo preveč osebni in vpleteni, bomo doživljali predvsem svoje trpljenje namesto otrokovega. Opazovanje, iz katerega se lahko rodi pomoč, zahteva vzdržljivost strokovnjaka, ki je sposoben deliti trpljenje, ne da bi se mu izmikal in ne da bi izgubil stik z otrokom. Avtorica ob tem omenja, kakšne težave so imeli na njenem oddelku študentje medicine brez ustrezne psihološke izobrazbe in osebnostne doraslosti, ko so morali opazovati nedonošenčke in poročati o svojem stažu. Poročila so bila z vidika znanstvene koristnosti neuporabna, saj niso bili sposobni opaziti ničesar, kar bi lahko pomenilo korak naprej v poznavanju otrokovih potreb. Opazovali so organske funkcije, opisovali posamezne podrobnosti v odzivanju otroka, a jim niso znali pripisati pomena, sporočilne vrednosti, jih povezati v smisel. Natančno in sočutno opazovanje otroka je Romani Negri omogočilo tako izvirne tehnične rešitve glede opreme inkubatorja kot tudi razvijanje vse preciznejših postopkov za ravnanje z drobcenimi pacienti. Ugotovila je, da prezgodaj rojenega otroka ogrožata predvsem čutno - čustvena deprivacija in hiperstimulacija, ki se poleg drugega še medsebojno potencirata. Zaradi premočne stimulacije oziroma bolečih posegov otrok preveč trpi, obenem pa zaradi deprivacije doživlja premalo blagodejnih čutnih vtisov, ki bi lajšali posledice deprivacije. Pomanjkanje tolažilnih doživetij izvira iz ločenosti od matere. Otrok je sam pod steklom, ločen od njenega glasu, dotika in vonja. Obenem je ločen tudi od živega sveta, od zraku, v katerem se pretakajo vonji in zvoki, migljajo svetlobne lise in sence; manjkajo mu raznoliki občutki, ki jih poraja prosto gibanje ročic in nožic, manjka ozadje človeških glasov, manjka vse, kar privlači in razvija zdravega dojenčka. Zaradi deprivacije nedonošenček ne pozna nobenega užitka: koža in usta ne doživljajo nobene nežne mehkobe, ne poznajo sladkosti toplega mleka, ki polni telo, topline naročja in tolažilnega stika, ki daje varnost. Zaradi hiperstimulacije pa otroka preplavljajo premočni, nasilni, boleči občutki zaradi nenehnih posegov v njegovo telo. Prehranjevanje je muka, celo dihanje je pogosto muka. Skozi usta vstopa nasilje, svet nastopa kot povzročitelj bolečin. Občutljiva koža vsak dan doživlja vbode, odvzeme krvi, ustna votlina, grlo in požiralnik doživljajo vdiranje cevk za ventilacijo pljuč in postopke umetnega hranjenja. Namesto valovanja božajoče naravne luči otrok leži v trajni in divji umetni osvetlitvi, ki ni naravnana na njegove potrebe, temveč le olajšuje osebju, da lažje izvaja nadzor. Zato mora pomoč potekati na obeh ravneh: omejiti mora trpljenje, ki izvira iz hiperstimulacije, in nuditi čim več prijetnih občutkov, ki spremenijo inkubator iz prostora deprivacije v življenjski prostor bližine, pozornega odzivanja in nežnosti, v prostor srečevanja. Nedonošenček naj bi doživel, da ga svet sočutno opazuje in skuša uslišati. Romana Negri na podlagi svojih izkušenj predpostavlja, da tudi v komaj živem nedonošenčku že gori motivacija za odnose, tako močna, kot je močna njegova volja do življenja. Kaj je torej mogoče storiti? Najprej je treba najti način, da vsaj delno nadomestimo pomanjkanje odnosa, ki otroka najgloblje motivira za preživetje in je gibalo razvoja. Mogočno sonce, ki s svojo ogromno silo povezuje in poganja kroženje otrokovih svetov, je namreč odnos z materjo. Materin glas in dotiki oživljajo otrokove občutke, a dokler otrok ne diha sam in je odvisen od inkubatorja, ostaja njegovo vesolje ne le votlo, ampak tudi raztreščeno. Zdrav otrok namreč v naročju svoje matere razvije celo vrsto bistveno važnih sposobnosti, ki pospešujejo celostno povezovanje čutov, gibov in čustvovanja v omrežje. Lahko bi dejali, da gre za porajanje iz kaosa v kozmos s sončnim jedrom. Dojenčkov notranji svet varno in postopno razporeja nerazločno premetavanje občutkov, ki se nalagajo v podsisteme. Razpršeno, neobvladljivo vesolje lahko postaja svet odnosov, zakonov, smiselne enotnosti. To čudovito usklajevanje lahko lepo opazujemo med dojenjem: otrok obenem energično in usklajeno sesa, požira in diha, kar ni preprosto, pri tem s sluhom sledi okolju in se ustavi, če se dogaja kaj motilnega, se z ročico prilagaja materini dojki, z nožicami išče način, da bi se dobro namestil z upiranjem v njen trebuh, kdaj pa kdaj odneha, se nasmehne, išče stik z njenimi očmi, oddaja glasove ugodja, obenem se živo odziva na dogajanje v notranjosti telesa, na primer na občutek, da je želodček poln. Porajajoča motorika povezuje čutne vtise in omogoča prebujanje celostnega občutenja sebe in pozneje samozavedanja. To se nam zdi preprosto in naravno, a prav težave nedonošenčkov so odkrile, da je to zelo zapleten dosežek. Zdi se, da opazujemo orkester med koncertom, ko vsak inštrument vstopa ali umolkne v pravem trenutku, da sodeluje pri izvajanju velike simfonične stvaritve. Inkubator bolj spominja na samico v zaporu kot na življenjski prostor, zato je treba vanj vnesti vse, kar lahko oživlja otrokovo sterilno vesolje in preprečuje, da bi se zaprlo samo vase. Napačno je misliti, da zadošča goli nagon po preživetju. Vsi novorojenčkovi vzgibi težijo k poenotenju za skupen cilj: vzpostaviti stik okoljem in razviti sposobnosti za komunikacijo. Novorojen človek je bitje, ki ga giblje mogočna motivacija po odnosu z materjo in živim svetom. Če odnosa ni, bo povezovanje med sistemi, ki omogočajo doživljanje sebe in čustvovanje, natrgano. Občutenje položaja v mišicah, kožni receptorji, vid, okus in sluh se namreč ne razvijajo avtomatizirano, ker je možganski center, ki jih povezuje, odvisen od čustvovanja. Toda čustvovanje se ne more prebuditi samo od sebe. Otroka prikliče iz začaranega kroga vrtenja v samem sebi le doživljanju ob navezovanju. Zato inkubator ogroža tudi otrokovo sposobnost za celostno povezovanje čutov, gibov in čustvovanja v omrežje, saj ni odnosa z materjo, ki bi vse to osmišljal. Ker prav to v inkubatorju najbolj manjka, uporablja Negrijeva kot blažilne pripomočke visečo mrežo, ki simulira naročje in spremembe položaja, ovčjo kožo namesto rjuhe, vodno blazino kot podlago, ki jo je mogoče zibati, drobceno dudo za sesanje, garzo z medeno vodo za dotike na majcenih ustnicah in tolažilne občutke v ustni votlini, uravnavanje razsvetljave, ki je pozornejša do otroka, posnetke materinega srca in glasu in drugih domačih zvokov ter glasbe. Otrok v veliki meri doživlja tako mater kot okolje slušno. Človekov sluh je namreč organ za tkanje čustvenih vezi: pomislimo le, kako nas razživi ljubljen glas. Zato je vse, kar otrok sliši v inkubatorju, zelo pomembno, in lahko deluje kot klic v življenje. Romana Negri uvaja tudi zgodnje natikanje copatk in pokrivanje glave s kapico, to pa zaradi preprečevanje fobije pred dotikom na teh dveh izredno občutljivih delih telesa. Občutljivost za vbode v peto in glavo bo namreč omiljena, če bo otrok na istem mesti doživljal tudi prijetne dotike z mehkimi površinami. Ne smemo pozabiti, da so človekova stopala izredno občutljivo področje, pomislimo le, kako globoko doživljamo hojo po mokri travi, topli zemlji, kako mraz v nogah neprijetno zajame celo telo, kako se celo telo zdrzne, če se udarimo v prst na nogi. Pri otroku se občutek, da je potegnjen v življenje, rojeva v čutni izmenjavi poživljajočih, toplih občutkov z ljubečo materjo. Zato so vsi pripomočki in postopki usmerjeni v to, da od zunaj prihaja čim več prijetnega kot odgovor na njegov klic po bližini. Mati in oče sta vključena v spremljanje otroka z opazovanjem, nagovarjanjem otroka, nadzorom aparatur, božanjem v inkubatorju, dokler otroka ni mogoče jemati v naročje. Premikanje vodne z blagimi dotiki povzroča nežno zibanje in po eni strani priklicuje občutke varnosti med nosečnostjo, obenem pa pospešuje vestibularne občutke, spremembo lege in razvoj občutkov ravnotežja; viseča mreža simulira naročje, ker omogoča upiranje z nogami in pomembne občutke stopal. Spremenjena drža glave omogoča očem drugačno vidno polje, primerno za komunikacijo, saj nastavlja držo vratu za očesni stik in doživljanje naročja in matere. Čim ni več potrebna ventilacija in sta budnost in spanje že ločena, kar se običajno dogaja pri šestintridesetih tednih, je mogoče uporabljati tudi posebno majhne, drobne dude za aktiviranje ustnic in sesanja, za pospeševanje introjekcije sladkega in dobrega. Romana Negri pravi, da ti občutki pomembno krepijo notranjo psihično organizacijo. Omenjenih pripomočkov ne uvajajo standardno in avtomatizirano, temveč od primera do primera na podlagi natančnega opazovanja in preverjanja otrokovega odzivanja. Še nekaj besed o pomenu sočutnega spremljanja otrokovega trpljenja. Ob rojstvu telesne in psihične funkcije sovpadajo, zato vsaka fizična bolečina ogroža novorojenčkovo duševno zdravje. Najnevarnejše pri otrokovem doživljanju bolečine je to, da ni sočutno sprejeta. Otrokove oči bi morale zlasti v stiski srečevati ljubeč očesni stik, eden glavnih organizatorjev varnega psihičnega življenja. Hudo trpljenje se dvigne iz organskih globin in priplava na površje, do gladine otrokovega pogleda, in se tam razodene. A če tam ni nikogar, ki bi prestregel in sprejel izraženo bol, ne more postati nagovoriti nikogar. Obnemi, zdrsne nazaj, nemo potone v kaotičnih, nerazločnih globinah nezavednega, kot pravi Romana Negri. Pri nedonošenčku, ki ni še psihično zgrajen, in pri katerem zaradi priklenjenosti na inkubator grozljivi občutki ne morejo biti izmenjani kot sporočilo, bolečina ne more postati psihično gradivo, ne more preiti na mentalno raven. Nevarno je, da bo odrevenela na arhaični ravni in v razbežanosti čutil. Pred nevzdržno izkušnjo se tako majhen otrok lahko brani le z zelo primitivnimi sredstvi. Bojazen pred razkrojem, občutkom, da se ne more obdržati skupaj, lahko vodi v multisistemske motnje, ki se bodo izrazito pokazale pozneje. Naj omenimo le nekatere: v nekajmesečnem otroku opažamo pomanjkanje nasmeha, izmikanje očesnemu stiku, pogledovanje od strani in na skrito. Pogosto se pretvarja, da spi, obrazna mimika je toga, pojavlja se fobija pred dotikanjem stopal ali glave ali oblačenjem. Otrok se lahko zavaruje z obrambno vokalizacijo, z oddajanjem stereotipnih glasov, z gibi, ki niso sporočilo, temveč umik iz odnosa. Lahko se dogaja, da ne ustavlja pogleda na predmetih, ne vzdržuje očesnega stika z materjo, sili v naročje, a tam usloči hrbet, da se ne prilega materinemu telesu in tudi v njenih rokah ostaja izoliran v svojem občutenju, nedostopen, sam. Težave med starši in prezgodaj rojenim otrokom se lahko izražajo takoj po porodu kot pretres in bolečina, potem kot nemoč in pomanjkanje stika, nato kot kopičenje nesporazumov. Naravna nosečnost in porod bi pripravila starše na intenzivnost srečanja z novorojenčkom, inkubator pa nasilno prekine medsebojno zbliževanje in onemogoči harmonično izpolnjenost tega srečanja. Stika najprej sploh ne bo, ob vrnitvi domov pa ga bo preveč oziroma bo neustrezno intenziven, saj tesnoba povzroča pretirane in živčne poskuse nadomeščanja izgubljenega časa Mnogi starši se potem v vseh naslednjih letih ukvarjajo z namišljenim otrokom, medtem ko ostaja resničen otrok nerazpoznan in v bistvu nepriznan, zaradi česar ne more integrirati svoje osebnosti. Tudi poznejša rehabilitacija ne bi smela biti spopadanje z motnjo, ki mora biti normalizirana za vsako ceno. Iz statistik je razvidno, da je med otroki, s katerimi starši grdo ravnajo, dvakrat več nedonošenih, saj niso vzpostavili zdravih vezi in so se navezovali tesnobno, v medsebojni ogroženosti. Matere pogosto izjavljajo, da se jim zdi, da gredo otroku na živce, da jih ne prenaša. V hudih primerih doživljajo otroka kot polmrtev del sebe in ne morejo preseči odpora. Če se vse to dogaja v slabih socialnih razmerah in v družinah, ki so že itak motene, je otrokova prihodnost še bolj zaskrbljujoča. Zato je delo s starši v najzgodnejšem obdobju tako izredno važno, preventiva pa nujna. Spoštovati otrokovo osebnost pomeni tudi, da znamo vzdržati negotovost opazovanja, spremljati svoje občutenje in ne posegati, dokler ne razumemo. Pomoč naj ne bi bila nikoli odziv na lastno tesnobo, prehitevanje zaradi nevzdržne stiske, neučakanost, iskanje egoističnega olajšanja. Šlo naj bi za srečanje med sočutno pripravljenostjo pomagati in pripravljenostjo drugega, da to uporabi za svoje življenje. Zato je važno, da se znajo tako osebje kot starši usmeriti v iskanje vitalnih sporočil, gojiti upanje in drug drugega podpirati na tej težki poti. Otrok želi biti doživet kot polnopravni drugi, ne kot predmet stisk in zahtev odraslih. Pravzaprav tako starševstvo zahteva podobne korake kot vsako starševstvo: odpoved samoljubnim fantazijam, pripravljenost na zrelo in odgovorno ljubezen, stik s svojimi najglobljimi čustvi, resnicoljubnost. Terapevtska moč zdravnika pa je sicer res v tem, da obvlada svoja strokovna orodja, a odličnost bo neuresničljiva, če ni sposoben vzdržati odnosa z velikim trpljenjem, drznega pogleda vase, skupinskega pristopa in spremljanja vseh ostalih v tem procesu. Zato so strokovnjaki in starši ob inkubatorju ter otrok skupnost, ki lahko le v navezi prepleza vse hude previse, čez katere je treba, da je smrt premagana. Moč naveze pa je v tem, da v začetni in najgostejši megli, v kateri izgubljajo svoje obrise, vsi kličejo in slišijo drug drugega. Ko ljudje lovijo ravnovesje na robovih upanja, postane medsebojna komunikacija veliko več kot sprejemanje in oddajanje sporočil. Delo Romane Negri dokazuje, da v takih strminah samo globoka, sočutna medčloveška komunikacija lahko najde pot iz smrti v življenje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...