Pojdi na glavno vsebino

Mladi so biseri, kaj jim govorimo?

Mladi so biseri, kaj jim govorimo?

Odnos odraslih do mladih lahko opazujemo na informativnih dnevih univerze (mislim na italijansko stvarnost, za Slovenijo pa ne vem, ali je tudi tako).

Mladi so biseri v nastajanju. Kako skrbimo zanje? Ko se odločajo za študij, bi si zaslužili poštene informacije o tem, kaj pomeni fakultetna diploma. Ta naslov namreč ne zagotavlja prav ničesar za življenje razen (omejene) izobrazbe. Skratka, učimo se zato, da začnemo poglabljati, kar nas zanima. Če imamo srečo, se bo to dogajalo v dialogu z ljudmi, ki znajo na svojem področju več od nas in si želijo in znajo to deliti z mladim človekom.

Kaj se bo potem dogajalo, tega nihče ne more napovedati. Služba, poklic, prihodnost ... vse je v nastajanju. Družba je negotova in pogoji se bliskovito spreminjajo. Mladi vstopajo v vrtinec, ki ga ne obvladujejo njihove želje. Potrebno se bo prilagajati in na vsakem koraku razumeti, kaj se sploh dogaja, kaj je možno, kaj kdo obljublja in kaj je v resnici namerava in zmore. Navduševati mlade za sijajno prihodnost, ki jo omogoča izbira določene fakultete, je žalostno zavajanje. Vloga odraslih je uvajanje v resnico in obenem opremljanje mladih za to, da jo bodo sposobni videti, vzeti nas in presegati s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo. Biser nastane šele, ko vse boleče in moteče, kar življenje nanosi v školjko, predela v biserno snov z močjo svojega življenja.

Pristno navdušenje korenini v stiku s tem, kar občudujemo, in kar je resnično vredno občudovanja. Če pa včasih opazujem mimohod pavov, ki jim je pomembna predvsem lastna slava, potem ni prostora za navdihovanje in srečanje, ki bi mladega podprlo v njegovem razvoju.

Višješolski sistem je prav tak, kot je naša družba. Odseva boj za oblast in prerivanje za razpoložljiva mesta. Ni prav, da mladi to jasno vidijo in vedo, kam gredo? Tako je pač in dobro se bodo znašli le, če bodo vedeli, v kakšno areno vstopajo. To ne pomeni, da jih moramo zamoriti. Naj se navdušijo, a ne nad sistemom, v katerega vstopajo. Navdušijo naj se nad vsem, kar je v njih, nad velikim svetom, ki jim pripada, nad svojo močjo, nad povezanostjo z ostalimi, nad vsem, kar bodo lahko odkrivali, nad kakšnim mentorjem, ki jih bo znal podpreti in spremljati v razvoju.

A dan odprtih vrat naj ne bi bil sejem, kjer vsak hvali svoje blago ali celo meče senco na svojega soseda, ki tudi prodaja svoje. Dober in pošten višješolski učitelj je predvsem pričevalec resnice.

Izobrazba je privilegij, dobrina in orodje za zavestno in odgovorno življenje. Ni pa zlata jama, ni zavarovalna polica, ni spričevalo o tem, kaj kdo zmore in kaj lahko doseže s svojim darom. Po diplomi se pravzaprav vse šele začne. In za uspeh bo najpomembnejše, kakšna bo osebnost mladega človeka, koliko bo razvita njegova sposobnost za odnose in ustvarjalna podjetnost pred ovirami. To pa se ne razvija samodejno kot stranski učinek univerzitetnega študija in študentskega življenja.

Zato bi bilo tako važno, da bi bila univerza kos svoji nalogi in da bi znala posredovati mladim, ki vstopajo, temeljno držo izobraženega človeka: poštenost in pogum svobodnega, raziskovalnega uma. Šele to jim pomaga, da s čistimi očmi zagledajo svoj biser.


Oznake: za starše univerza


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...