Pojdi na glavno vsebino

Idealno in realno telo (in vse ostalo)

Včasih mislimo, da ideal zdravega in lepega telesa vzpodbuja in daje moč, pravo smer. Nasprotno, odvrača nas od vsega, kar bi lahko res dosegli.

Kdor želi imeti idealno telo, bo vedno nezadovoljen z realnim, ki je živo in se odziva na življenjske zaplete s stisko, togostjo, pretresenostjo, strahom, boleznijo. Idelana hrana, idealna vadba, idealna kozmetika, idealna drža, idealno dihanje in počutje … vse to je vir nenehnih ugotovitev, da NE dosegamo cilja. Nekaj časa uspeh lahko traja, a vedno prihaja do prekinitev, zastojev, vračanja nazaj Pot ideala ne omogoča osrečujočega zadoščenja, uživanja, pomirjenega pogleda na dosežke in veselja nad vsakom korakom. Poleg tega leta namreč minevajo in telo jih občuti. A nad nami visi ideal, nezadovoljno in mrko božanstvo, ki meri vse storjeno s svojimi veličastnimi kriteriji nadčloveka, ta pa seveda zmore vse: ustaviti vsako bolezen, čas, čustvo, ki ovira ...

Ideal zavrača in daje v nič vse, kar ni dovolj imenitno in popolno. V nas pa se postopoma razpase obup: če ne morem doseči vsega, potem se niti ne lotim malih stvari, saj je to, kar lahko malenkostnega dosežem, bedno. Ne morem se navdušiti nad realnimi možnostmi, lahko se le nad idealom, ki pa ni realen … Proti nepriznanemu obupu se večinoma borimo z vzhičenostjo nad novostmi.

Zato se občasno slepo vržemo v kaj, kar obeta - v najkrajšem času - idealne dosežke. Ko jih ni, se nekah časa grenimo, potem pa se spet zaletimo v nov obet idealne samopodobe. In tako naprej.

Nezadovoljnstvo v življenju je v veliki meri odvisno prav od tega, da se nenehoma lotevamo novih visokoletečih pobud, ki ustrezajo idealu: narediti iz svojega medlega telesa slavje vitalnosti in sijajne discipline, opraviti z apetitom in lenobo itd.

Lahko pa hodimo po drugačni poti, kjer je s telesom tako kot z vsem ostalim: s kratkimi sprehodi lahko prepotujemo kilometre in kilometre, s potrpežljivim delom opremimo svojo sobo kos za kosom, pol ure na dan beremo in preberemo na tisoče strani v nekaj letih …

In dojamemo, da je sreča v tem, da vsak dan izpeljemo nekaj zelo majhnega, kar je resnično in nas lahko veseli, in se pred nami dviga v veliki in srčni moči naših rok.

IZPELJATI je velika beseda, ker pomeni, da pripeljemo do konca majhne stvari, ki potem lahko zaživijo.

Šele v skromnosti izpeljave najmanjših načrtov dojamemo, kako velika in osrečujoča je realnost.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...