Pojdi na glavno vsebino

Idealni partner ali sorodna duša?

Kratka, zelo osebna misel o naših prepričanjih glede idealne ljubezni v dvoje.

Naj takoj povem, da si ne domišljam, da poznam odgovor na veliko vprašanje, kako najti ljubezen svojega življenja. Z vami želim le deliti nekaj opažanj. Sanja o idealni ljubezni nas usmerja v to, da iščemo koga, ki deluje idealno in zato je sad vsega, kar si lahko že predstavljamo. Gre za naročeno ljubezen, predstava o njej pa je omejena na vse, kar že vemo o sebi. IOdealizirani partnerji so tisti, ki nas očarajo, ker odgovarjajo na naše močne potrebe po ovrednotenosti, po poklonih, po pogovoru o najljubših temah, po skupnem uživanju prostega časa in dobrin. Vse to ustvarja občutek, da smo eno in da bo življenje s tem človekom nekaj čudovitega. Obetamo si razumevanje, opojno zlitost v skladnosti brez vsake stiske. Značilno za taka srečanje je, da nam ne odkrijejo ničesar novega o nas samih, le da imamo zdaj vse, kar smo si želeli. Običajno se dogaja, da naše okolje zelo odobrava našo izbiro, ljudje pravijo, da je to \"krasen par\": lepa sta skupaj, delujeta očarljivo in prepričljivo. Srečanje s sorodno dušo pa deluje drugače. V nas premakne nekaj, česar nismo še nikoli zaslutili o sebi. Nima prave zveze s tem, kar smo si pričakovali ali upali. Drugi je presenetljiv, vnaša nemir in neobvladljive občutke. K njemu nas vleče neznana, mogočna sila, ki je ni mogoče prav jasno opredeliti ali utemeljiti. Mogoče sploh nimava skupnih zanimanj, morda imava povsem druge prijatelje in veselja. A nekaj deluje, kar je močnejše od vsega in zaradi česar je drugi nenadomestljiv in deluje kot magnet. Odnos nam lahko postavlja neštete ovire, dialog je lahko težak, zapleti so lahko na dnevnem redu, okolje lahko vidi in dokazuje, kako sta partnerja neusklajena in kako je zveza neprimerna in brez prihodnosti. Tu seveda ne mislim na nevrotične zveze, v katerih iščemo trpljenje, se mučimo in ne moremo narazen, ker skupaj ponavljamo žalostne in naučene scenarije svoje preteklosti ter se prepričujemo, kako se imamo radi in kako smo srečni. Mislim na ustvarjalno napetost živega dogajanja, ko moški in ženska drug drugemu predstavljata izziv, nikoli povsem osvojeno skrivnost, saj je drugi ravno toliko globoko drugačen, da ostaja privlačen in neodkrit. Sorodni duši se na nek način ne moreta povsem mirno zliti, prav zato pa sta druga drugi neobhodno potrebni in skrajno živi. Par, ki ga sestavljata dve sorodni duši, povezuje skrivnostna in ustvarjalna vez, ki trajno poraja nove, neizčrpne in nepredvidene občutke. Obema daje zalet za ustvarjalno življenje in poguma v osebnem iskanju in tveganju novih poti. Od obeh zahteva, da postaneta povsem pristna in brez vsake narejenosti, brezpogojno resnična. V primeru, da tega ne živita, drug drugega izgubita. Ta oblika ljubezni je neukrotljiva, včasih dramatično nejasna, polna iskanja, ovir, poskusov, vedno drugačna, tako kot narava, ki jo gledamo, kako v trajni preobrazbi poraja svoje oblike v neizčrpni silovitosti in milini obenem. Zato ljubezni svojega življenja ne najdemo, če smo polni predsodkov, kakšen mora biti tisti, s katerim bomo srečni: koliko naj bo star, kakšno naj bo njegovo telo, kateri jezik naj govori, kakšno izobrazbo naj ima, kakšni naj bo njegova preteklost, njegov značaj in ideali. Kar nas poveže s sorodno dušo, je skrivnostni zakon čistega srečanja, ki je večji od naših načrtov in prepričanj, presega našo sposobnost načrtovanja in nima predvidljivih poti. Sorodna duše pride, ko smo pripravljeni na povsem nova odkritja, ko znamo sprejeti preobrat, ki ga nam življenje ponudi. Drugi ostane ob nas, če ljubimo resnico, če smo pripravljeni začutiti, kdo smo v svoji najtišji globini. Mi ostanemo ob njem, če on stori isto.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...