Pojdi na glavno vsebino

Ideali škodijo

Vzgledi navdihujejo in gradijo ljubeč svet, ideali ga zastrupljajo.

Ideal je slika o človeku, ki nima senc, o njegovih sposobnostih in izjemnosti ... ali pa predstava o tem, kakšni bi morali biti, da bi lahko bili srečni (idealno telo, inteligenca, sposobnosti, značaj ...)

Idealen človek ne obstaja, čeprav je lahko na katerem od področij resnično popoln, čudovit. A prav gotovo je kje drugje zmotljiv, šibek, omejen in nerazvit, mi pa tudi. Torej ni nikogar, ki bi lahko utelešal ideale in bil obenem resničen.

Če se zagledamo v sanjo o sebi kot takem človeku (ali o drugem, ki nas neizmerno prekaša), se nehamo razvijati, saj zamrznemo v občutenju neprimernosti. Razvoj je vezan na občutke enakopravnosti in samospoštovanja. Drugega lahko občudujemo, a vedno naj bi bila prisotna zavest, da je prav toliko vreden kot mi sami, samo drugačen.In ko sami dosežemo kaj velikega na določenem področju ali za hip, to ne pomeni, da je samo to kaj vredno, ostalo pa ničevo. Ne občutimo torej svoje vrednosti po tem, koliko se nam uspe približati idealni samopodobi.

Če ostajamo zvesti sebi, nas drugi, ki ga občudujemo, navdihuje in vzpodbuja, a ob njem se ne počutimo ne majhne ne nesposobne in ne žalostne nad seboj. Podobno velja za nas same, ko primerjamo svoje uspehe in neuspehe.

Idealna ljubezen, idealna poklicna usposobljenost, idelalna mama ali oče, otrok ... vse to so smrtna semena. Preprečujejo, da bi videli, kaj res smo mi in drugi, in vzpostavljajo primerjave z idealno sliko, ki ne more biti uresničena, zato taki cilji samo žalostijo in vnašajo grenko nesrečnost vsakokrat, ko se znajdemo v svojih mejah. Še več: ker so ti občutki zelo boleči, nas porivajo v neiskrenost do sebe, v poskuse, da bi popravili občutenje sebe z obrambami. In tako postanemo domišljavi, narejeno prijazni, vzvišeno kritični in obsojajoči in še marsikaj.

Samo sprejemanje realnosti in prepoznavanje ideala kot lažnega cilja nam daje smer.

Realnost je veliko bogatejša, širša in rodovitnejša, kot si večina predstavlja.

Ideal je sterilen, poniževalen in mrzel, navdahnjena in odprta realnost pa polna presenenetljivih obratov, novih poti in bogatih izkušenj.

Ne zaničujmo svoje realnosti, raje jo odkrivajmo s plemenitim srcem in mirno opuščajmo ideale, ki so nam jih vcepili ali smo si jih postavili sami.

Tam ni ničesar za našo rast in ničesar za ljubezen. Tu pa je vse, kar je še treba odkriti.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...