Pojdi na glavno vsebino

Hvalnica čakanju

Naša kultura ne spoštuje in ne razvija veščine čakanja. Brez tega pa bomo zlasti ženske večno nezadovoljne.

Pot razvoja se nikoli ne konča. Dokler živimo, smo v prenavljanju in odkrivanju. A lahko se počutimo uresničene na vsakem koraku.

To dosežemo, če znamo uživati v čakanju, verjeti v čakanje, okušati obilje zastoja in taka obdobja ali trenutke dneva živeti brez pasivnosti, predano.

Čakanje lahko vzljubimo zato, ker se v njem dogaja vse potrebno za naslednji korak. Čakanje ni nemoč, je zgoščevanje moči.

Ko bo treba planiti ali zaviti vstran, se vzpeti ali spustiti globoko, bomo pripravljene. V času, ko ne hodimo naprej, ampak predvsem stojimo na mestu, razvijamo stanovitno zrenje, poslušanje, zbranost. Nejasno se bistri, zlovešče izstopi in se razodene. Kar mora umreti, shira do konca, kar se hoče roditi, pride na svet.

Ženske sodobnega časa težko čakajo. Rade mislijo, da je v čakanju zamujanje.

V resnici pa pa gre za to, da lahko nekatere stvari dohitimo le negibne. Kar je bliskovito in drugim nevidno, prestrežemo le v popolnem miru in kristalnem molku.

Šele v čakanju se v nas natoči, kar še ne znamo.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...