Pojdi na glavno vsebino

Govoriti o sebi – kakšna slast!

Univerza Harvard je pred kratkim izpeljala raziskavo o tem, kako deluje na možgane, kadar s drugimi govorimo o sebi. Zanimalo jih je, kateri centri v možganih se aktivirajo, ko izražamo sebe, svoje misli. Seveda je šlo za izražanje v prijetnem okolju in brez čustvenih napetosti, pač v okviru mirnega raziskovalnega razgovora o nevtralnih temah. Oseba je bila povabljena, da izraža osebna stališča in poglede in je doživljala je intenzivno pozornost za svoje misli.

Univerza Harvard je pred kratkim izpeljala raziskavo o tem, kako deluje na možgane, kadar s drugimi govorimo o sebi.

Zanimalo jih je, kateri centri v možganih se aktivirajo, ko izražamo sebe, svoje misli.

Seveda je šlo za izražanje v prijetnem okolju in brez čustvenih napetosti, pač v okviru mirnega raziskovalnega razgovora o nevtralnih temah. Oseba je bila povabljena, da izraža osebna stališča in poglede in je doživljala je intenzivno pozornost za svoje misli.

Ugotovili so (z magnetno resonanco), da možgani dojemajo izražanje, v katerem govorimo o sebi, kot nagrajevanje in užitek, podobno kot doživljamo potešenost pri spolnosti ali prehranjevanju. V ospredju je nucleus accumbens, center nevronov, ki se razživijo ob uživanju. Sproži se tudi dopaminski ciklus, ki ga poznamo vsi: to so izredno prijetni občutki razživetosti, ko smo nagrajeni in doživimo priznanje.

Možganski centri samopotrjevanja se aktivirajo ob vsah oblikah uživanja: potrditve so lahko otipljive in fizične (kot prijeten dotik ali ugriz v čudovit sendvič ...) ali simbolične (na primer večja vsota prisluženega denarja, priznanje ali darilo). Vse to naši možgani skladiščijo kot izkušnjo »biti nagrajeni, odlikovani in obdarovani «.

Seveda vemo, da ni vseeno, kdo se nas dotakne, kaj jemo, na kakšen način smo dobili denar in kdo nas obdari … A pojdimo k bistvu.

Dejstvo je, da je govoriti o sebi nedvomno ena od dejavnosti, ki človeka najbolj gradijo v njegovem samospoštovanju in mu dajejo izkušnjo vrednosti. Ni čudno, da mnogi v mladih letih pišejo dnevnik (danes kar na FB …), da bi jih ja kdo videl, slišal in potrdil. Moški in ženske vsi radi govorijo o sebi, le področja, ki jih uporabimo za izpostavitev sebe, so različna: moški govorijo pretežno o delu, politiki, športu in zanimanjih, ženske o družini, čustvih in odnosih. Toda to svoje nagnjenje bi lahko uporabljali veliko bolj vešče in globlje.

Zdaj, ko vemo, kako je bistveno in koliko zadoščenaja lahko imamo od izražanja sebe (in kako tudi drugi hlepijo po tem), lahko tudi poskrbimo za najprimernejšo obliko.

Predvsem upoštevajmo, da prostor in čas za izražanje sebe lahko nadomestita pretirano potrebo po hrani in vse, kar teši občutke pomanjkanja in manjvrednosti.

Ljudje se ženemo za materianimi dobrinami, oblastjo in vidljivostjo in za vse to porabimo ogromno energije. Kaj, ko bi si vsak od nas najprej dal tisto, kar poteši najhujšo lakoto? Občutek nepomembnosti in ničevosti, občutek, da nikogar ne zanima, kaj misliš in čutiš, je vendar najstrašnejši občutek za človeka. Vsi bežijo pred njim.

Najti krog sorodih duš, v katerem spregovorimo in smo poslušani in sprejeti reši celo vrsto težav, ki izvirajo iz sestradanosti možganov, ki iščejo občutke vrednosti in ugodja ob doživljanju sebe. V svoji biologiji nosimo zapoved, nagon, dolžnost, da se izražamo in da najdemo sogovornike!

Iščimo, da bomo čutili svojo vrednost in da bomo drugim pomagali, da čutijo svojo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...