Pojdi na glavno vsebino

Govori, poslušam (prva stopnja komunikacije)

Komunikacija poteka tako, da izmenično poslušamo in se izražamo. Navidezno je to preprosto, toda večina ljudi ne zna poslušati in tudi pri izražanju se lahko zelo zatika.

Oglejmo si najprej veščino poslušanja. Začeti Zbrano in mirno poslušanje je vrhunska sposobnost. Običajno kar nekaj traja, da se tega naučimo. Predvsem je težko (a ne nemogoče) ostajati v poslušanju, kadar smo vznemirjeni, ker drugi napada, žali ali izsiljuje. Če vadimo, lahko to veščino postopoma obvladamo. Poslušati koga, ki se z nami zatopi v zaupen pogovor, verjetno ni težko. Veliko težje je poslušati koga, ki napadalno zahteva pozornost ter na nas zliva hude besede. Poslušati nesramnosti? Poslušati krivične obtožbe ali neresnična podtikanja ne pomeni, da postanemo ubogljivi cucki in uboge reve, kajti poslušanje ne zahteva, da verjamemo povedanemu in da se odpovemo dostojanstvu ali svoji resnici. Nesramnosti, ki jih drugi govori, ponižujejo njega, ne pa nas. Če mislimo, da nam koristi, da to poslušamo, ker bomo bolje razumeli odnos in dogajanje, nesramnosti pač poslušamo in skušamo dojeti, kaj nam povedo uporabnega. Če pa se nam zdi, da od tega ni nobene koristi in da se samo ponavlja stara zgodba, se mirno oddaljimo. Če bo možno, bomo s poslušanjem nadaljevali drugič, v mirnejšem in spoštljivejšem vzdušju. Zakaj naj bi to počeli? Res, tako poslušanje je naporno. Zmoremo ga le, če smo motivirani za raziskovanje odnosa, kot je lahko motiviran tisti, ki v blatu išče drage kamne. Nerazumevanje je namreč zelo pogosto sad nepoznavanja. Polni smo domnev, prepričanj in predstav o tem, kaj drugi misli, čuti in hoče, a s pozornim poslušanjem skoraj vedno odkrijemo kaj povsem nepričakovanega. Raziskovalna drža s kančkom človeške topline nam daje veliko informacij, ki nam bodo zelo koristile za izboljšanje odnosa. V takem odnosu se bomo tudi mi počutili bolje. Skratka: pravzaprav se trudimo zase. Ne čakamo, da bo drugi to storil, ne jezimo se, ker tega ne stori, ampak začnemo kar sami. Ali res zmoremo? Dobro je vedeti, kaj zares čutimo. Dokler nismo pred sogovornikom dovolj močni in varni, smo sami potrebni pomoči in posrednika. Šele pozneje bomo zmogli sami. A ne delajmo si iluzij, da zmoremo sami »razčiščevanje » z osebo, ki se je že celo življenje bojimo. To je pravo čustveno minsko polje. Poslušanje zahteva veliko notranjo moč, prečiščen stik s seboj, sposobnost spremljanja svojih potreb in vodenja svojih najglobljih občutkov. Poslušanje Če se odločim za poslušanje in menim, da ga zmorem (vsaj občasno), potem je važno, da ga izpeljem kar najbolj skrbno. Najprej obrnem svojo pozornost v sogovornika ter jo ohranjam ves čas. Lahko gre za nekaj minut, lahko za pol ure ali več, kolikor pač zmorem. Ničesar drugega ni, kar bi me zanimalo. Drugi zasede mojo zavest in vse moje občutke, opazujem ga v miru in v popolni pripravljenosti, da slišim karkoli. To ne pomeni, da se strinjam in da odobravam, kar govori. Tudi ne pomeni, da se odpovedujem svojim željam in izražanju sebe, to počenjam le trenutno zaradi prepričanja, da mi daljnoročno koristi. V tej fazi pač samo intenzivno poslušam in se svobodno odločam, da začasno ne razmišljam o svojih stališčih in potrebah. Ali bolje: trenutno doživljam kot svojo edino potrebo to, da drugega poslušam. Ko poslušam, imam samo eno dolžnost: ohranjati pozornost. Če ne razumem, vprašam za pojasnilo. Ko razumem, povem, da sem razumela ali kaj sem razumela. Ne komentiram, ne dajem nasvetov, to ne sodi k poslušanju, razen če drugi tega izrecno ne želi. . Naslednji korak je, da se naučimo spoštljivo, a jasno govoriti. Proces poteka vzporedno: že poslušanje samo drugega pripravi do tega, da bolje razume, kar bomo povedali. Ni rečeno, da bo sprejeto. A bo dojeto v tisti meri, kot je mogoče. Če z najljubšimi ali zelo pomembnimi osebami svojega življenja nikoli ne zmoremo takega poslušanja, potem pomeni, da rabimo pomoč. Čas namreč ničesar ne bo rešil, nasprotno. Oddaljevanje, nerazumevanje in trpljenje se poglobijo, mi pa zamrznemo v občutku, da živimo brez ljubezni. (Drugo vprašanje je seveda, ali drugi sploh želi spregovoriti. O tem govorim v članku Kadar se drugi zapre.) V prihodnjem članku (Govorim, poslušaj - druga stopnja komunikacije) pa bom govorila o tem, kako se lahko naučimo tudi govoriti, ne le samo poslušati, in doseči, da nam drugi prisluhne.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...