Pojdi na glavno vsebino

Govor prezrtega otroka

Prezrtost sproži v otroku občutke, ki se pozneje preoblikujejo v destruktivne samogovore. Odrasli jih pri sebi lahko zaznamo, če smo pozorni in si prisluhnemo. S tem si pomagamo v odnosih, ker dojamemo, da naše sedanje prizadetosti ne povzroča človek, s katerim smo trenutno v težavah.

Zavedanje, od kod izvira naša bolečina, je pomembno. Kako naj rešujemo težavo učinkovito, če jo pripisujemo napačnim razlogom? Tudi v primeru, da je drugi z nami prijaznejši, namreč naš problem ostaja nerešen, le da ponikne. To je nekako tako, kot da imamo rano, a je ne čutimo, če drugi ne zadene vanjo. Zato je nerealno obtoževati druge, da so nas ranili in da zato trpimo. Predvsem pa nas taka prepričanja ne pozdravijo, nasprotno, zadržujejo nas v bolečini. Tudi starši danes ne morejo več ničesar narediti v tem smislu. Tudi v primeru, da bi izrazili svoje obžalovanje in danes naredili kaj, kar si zelo želimo (nas pohvalili, objeli, potolažili), to ne ozdravi posledic stare rane. Stare rane smo namreč v vseh letih odraščanja potem opremili z vsemi mogočimi obrambami, odnosi in mentalnimi postopki, ki so zdaj del nas in se jih ne zavedamo. Starši tudi z največjo ljubeznijo ne morejo preoblikovati naše današnje osebnosti, kot se je oblikovala v dolgih letih in je tudi niso v prvi osebi oblikovali. V naše življenje je stopilo veliko novih ljudi in preoblikovalo nas je nešteto vplivov. Edino, kar pomaga trajno in korenito, je spoznavanje sebe, kot smo v resnici, in prevzem odgovornosti do otroka v nas, ki se pritožuje in obtožuje \"večje od sebe\". Oglejmo si vrsto misli, ki se nam morda porajajo ob človeku, ki nas je prizadel. Če jih doživljamo, pomeni, da v nas govori ranjeni otrok. Tega otroka lahko prepoznamo in nagovorimo, moramo pa postati odgovorni do njegovih samogovorov. Otrok vidi samo svojo resnico in se ji bo odpovedal šele, ko bo deležen sočutja, pozornosti in objema. Spodaj navedeni stavki so primeri samogovora v otroški drži. Če jih doživljamo, pomeni, da tega otroka v sebi še nismo pospremili v odraslost. Ni še dobil dovolj naše pozornosti, spoštovanja, nežnosti, bližine in zaupanja. Tako torej misli o »krivcu« prezrti otrok-odrasli, ko se počuti neupoštevanega. »Ne jemlje me zares.« »Posmehuje se mi.« »Podira moje veselje in ga ne ceni.« »Ko povem kaj važnega, se ne veseli z mano.« »Zmeraj ima kaj važnejšega, kar si želi ali mora početi.« »Sprejema moje oboževanje, a ga ne vrača. »On (Ona) je boljši (a) od mene, učinkovitejši(a). Ne morem mu biti zanimiv(a), privlačna (privlačen).« »Vedno, ko kaj dosežem, vidi tisto, česar še ne zmorem.« »Vidi me kot otroka, ki ga lahko kritizira brez spoštovanja.« Ne obtožujmo drugih, sveta, življenja. Vzemimo v naročje svojo nebogljenost, da se bo nehala pritoževati. Vsak otrok je nadležen, če ga zanemarjamo, a zvečer srečno zaspi, če je preživel dan v ljubezni in ovrednotenosti svojega malega življenja ... in če je bila njegova neskončna potreba po upoštevanosti opažena in spoštovana. Samo mi lahko najdemo pot, da bo uslišana ... ko postanemo odrasli varuhi svojega otroka.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...