Glejte mojo rano!

Kazanje svoje rane in klicanje na pomoč je pravo dejanje, če ne moremo nič in nas nihče ne vidi in nihče ne opazi, da kaj potrebujemo. Zato je nujno, da prikličemo pomoč. Vse to sodi v našo prazgodovinsko opremo za preživetje in to dela otrok, dokler je povsem odvisen od odraslih. Ko se udari, zajoka in nagovarja okolje, naj kaj stori zanj, ker sam tega ne zna. Kaj pa navadno naredimo izobraženi odrasli?

Največkrat ne zmoremo te preproste neposrednosti. Kdo res pokliče druge, ko se počuti izgubljen v svojih ranah? Kdo potem res sprejme pomoč in se pusti negovati?

Hvaležne pripravljenosti na nego in bližino se moramo navadno odrasli šele naučiti. Najprej priznati, da sploh tako je ... potem pa še sprejeti, da je možno kaj narediti, da kdo pozna pot in da želimo postati učenci olajšanega življenja.

Članek v celoti bo na voljo v zborniku Vera vase vsak dan 2024.