Pojdi na glavno vsebino

Glejmo mlajše, kaj zmorejo

Opazujmo otroke in mlade, da bomo obdarjeni.

Vse manj verjamem v samozavedanje odraslih, ki vzgajajo. Manjka nam skromnosti in sposobnosti, da bi pogledali vase z odkritosrčno pripravljenostjo, kaj spoznati o sebi.

Vidim, kako se oklepamo oblasti, kako se ne znamo kesati, kako znamo biti zlagani in polni sebe, obenem pa objestno kritiziramo mlade, ki sploh še niso imeli časa živeti.

Lahko pa svoje otroke (in otroke drugih) pogledamo s čistejšimi očmi in tedaj zagledamo nekaj velikega: pogosto zmorejo, kar mi ne zmoremo zdaj in kar nismo zmogli nikoli.

Zmorejo iti mimo naših želja, ki jih postavljamo kot zidove, preplezajo jih in naredijo, kar čutijo. Uspešno ali ne, polni so ran in prask, morda trnov naših ostrih besed, a bistveno je, da si upajo izbrati po svoje in brez jamstva za uspeh in našega blagoslova.

Ali mi to zmoremo? Ali delamo, kar čutimo, čeprav nas najbližje osebe ne morejo razumeti?

Namesto da obsojamo mlade, ki se nam upirajo, bi se lahko vprašali, ali mi zmoremo upornost, ali sploh še prepoznavamo svoje želje in ali se znamo odločati po svoje.

Koliko smo se prilagodili, vdali in že poslovili od Življenja?

Pogosto nas mladi ne vzamejo resno zato, ker jim pridigamo o vrednotah, a naša srca so ugasla. Lahko si mislijo, da je bolje manj pametno in moralno neoporečno živeti, a ostati utripajoče in vitalno bitje, kot pa sprejeti naše recepte in biti pokošena trava.

Če bomo občudovali uporno hrepenenje v mladih, slast po svobodi in neusmiljeno ost, ki jo zasadijo v nas, ko nas vidijo, kot smo v resnici … bomo malo bolj verodostojni in s tem rahlo bolj vplivni. Res, polni smo izkušenj, a kakšne so? Izkušnje, ki gradijo, ali izkušnje, ki so nas naredile stare še pred odraslostjo?

Pošten pogled v naše resnično občutenje življenja nam pomaga, da stopimo s prižnice in spregovorimo s svojim otrokom nekaj pristnih besed, ki naju povežejo. Največkrat jih namreč nimamo kaj učiti s svojim zgledom, lahko pa poslušamo in jim tako pomagamo, da razmišljajo o sebi svobodno in varno.

Resnica je, da odrasli pogosto nimamo kaj dosti modrosti zanje, da bi oni s tem gradili prihodnost. Premalo poznamo njihov čas in svet, ki prihaja.

Imamo pa tišino, v kateri so lahko doma in iz nje črpajo ljubezen za življenje, ki svobodno zasije in se dotakne tudi nas.

Svoj žarek nam lahko podarijo že zdaj, ko jim pogledamo v oči in vidimo vzhajanje obzorja, ki ga nosijo v sebi. Navadno je širše od našega in lepo je stopiti vanj. Tam je dovolj prostora tudi za nas, če se le pustimo premamiti od neizživetih sanj.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...